Piše: Vančo K. Tegov
Prenekateri med nami, če že ne mi sami, se skoraj zagotovo srečujemo s problemom oziroma potrebo po dolgotrajni oskrbi. Bog ne daj, da bi se srečali tudi z njeno birokratsko zapleteno potjo do odločbe. Ta pot mnogokrat, če že ne skoraj vsakokrat, pripelje oskrbovanca, še posebej pa njegove svojce, do izgubljenih živcev in v labirint predpisov, členov in odstavkov, ki lahko onemogočijo, da bi človek, ki pomoč resnično potrebuje, pravočasno prišel do cilja.
Cilj pa je vendar preprost: dolgotrajna oskrba, varno in umirjeno preživljanje dni, ki so še preostali v tuzemskem življenju človeka, ki jo potrebuje.
Oskrbo potrebuje takšno in tolikšno, kot mu pripada – ne pa sistema, ki mu jemlje moči in energijo. Prav tisto energijo, ki je že tako nima v izobilju in jo potrebuje, da lahko sploh še deluje na dokaj osnovni ravni.
Vse kaže, da spremembe, ki so bile napovedane v smislu resnične in takojšnje uveljavitve zakona o dolgotrajni oskrbi z vsemi potrebnimi spremembami in dopolnitvami, zavirajo prav tisti, ki bi ga morali udejanjati in spraviti v življenje.
Stara, dobro znana birokratska iztočnica pravi, da je vsako delovno mesto ustvarjeno tako in zato, da vsak zaposleni birokrat sedi na enem členu ali alineji posameznega zakona, podzakonskega akta ali predpisa kot kakšna koklja na jajcu. Z namenom, da zase naredi vse in še več, ustvari vtis o lastni nenadomestljivosti in nepogrešljivosti.
Pa četudi traja. Pa četudi kdo vmes umre. Važno je le, da se držijo črke zakona, paragrafa in alineje.
»Važen« je zakon, ne pa človek, kateremu je namenjen.
Birokratski mlini meljejo, tudi če koga vmes zmeljejo. Črka zakona velja in »odtehta«. Vse drugo pa je zrak oziroma vakuum med tistim, ki oskrbo potrebuje, in tistim, ki zakon udejanja – ali drugače povedano, med človekom in odločevalcem.
Vsemogočnim odločevalcem o življenju, o pomoči pri ohranjanju življenja. Ali pa morda nekomu, ki ima druge načrte z življenji ljudi, ki jih ne pozna in mu ne pomenijo nič.
Krutost? Moč? Ali prisega samemu sebi o lastni moči?
Kje je obstal zakon o dolgotrajni oskrbi?
Zakon, ki bi moral ohranjati življenja in lepšati dneve v starosti. Kdo je to zavrl do te mere, da je sistem postal sam sebi v nasprotju? Namesto dolgotrajne oskrbe ponuja dolgotrajno odločanje o ljudeh, ki morda niti ne bodo dočakali odločbe o tem, do česar so upravičeni.
Zakon o dolgotrajni oskrbi obstaja in se izvaja, vendar je velik problem v tem, kako počasi in birokratsko se posamezne pravice dejansko uveljavljajo. Hitrost izvajanja kaže na to, da je sistem obstal – ali, če uporabimo jezik šoferjev, je v prostem teku oziroma v »leru«.
Zakon ZDOsk-1 določa pravice do oskrbe na domu, institucionalne oskrbe, dnevne oskrbe, denarnega prejemka, e-oskrbe in drugih storitev.
Problem pa je odločanje.
Aprila 2026 je bilo izdanih približno 4.500 odločb za dolgotrajno oskrbo na domu, pri čemer so postopki vključevali pridobivanje podatkov različnih institucij in centrov za socialno delo. To lepo pokaže, kje je paradoks: država je vzpostavila sistem pravic, vendar mora človek, ki je star, bolan ali odvisen od pomoči drugih, najprej skozi administrativni labirint, da do teh pravic sploh pride.
Še bolj zgovoren je primer e-oskrbe. Oktobra 2025 je bilo med 4.599 uporabniki e-oskrbe kar 3.067 starejših od 80 let, vendar je bilo takrat od centrov za socialno delo prejetih le 81 odločb za izvajanje storitve v okviru novega sistema. Rok za pridobitev odločbe je bil zato podaljšan do konca leta 2026.
Kdo je torej »zavrl« sistem?
Odgovornost je predvsem na vladi in ministrstvu, ki sta sistem pripravila in ga morata organizacijsko izvesti, ter na institucijah, ki odločajo in izvajajo posamezne postopke.
Dolgotrajna oskrba naj bi človeku podaljšala kakovost življenja, ne pa podaljševala čakanja na odločbo.
Če človek, ki je star 80, 85 ali 90 let, mesece čaka na odločbo o pomoči, je vprašanje povsem legitimno: čemu je namenjena pravica, če je človek zaradi počasnega postopka ne more pravočasno koristiti?
Dolgotrajna oskrba ali dolgotrajno odločanje?
Pri tem pa bi bilo najbolje zelo natančno ločiti med tem, kaj določa zakon, kaj je vlada obljubljala in kaj se na terenu dejansko dogaja.
Še huje pa je, če sprememb oziroma noveliranja zakona ne dovolijo tisti, ki so ga »zavozili«, in s tem dodajajo še dodatne mesece ali morda leto oziroma leta do njegovega zares učinkovitega delovanja. Obenem se s tem lahko ustvarja vtis, da se želi zamaskirati nenamensko oziroma nezakonito odtekanje namensko zbranega denarja za dolgotrajno oskrbo v preteklem letu.
Če je temu tako, potem to ni pravično, ni prav, predvsem pa je protizakonito in nečloveško.
Ali si res želimo takšne družbe?
Ali si želimo dolgožive in še vedno dokaj zdrave starejše ljudi – naše mame, očete, tete in strice –, ki si zaslužijo dostojno, varno in človeka vredno starost?
Ali pa si želimo družbo, ki zaradi svoje brezčutnosti počasi ugaša skupaj z njimi?
Če smo izbrali slednje, potem nismo zgrešili samo bistva dolgotrajne oskrbe. Zgrešili smo sebe, svojo človečnost, svoj narod in predvsem svojo prihodnost. Kajti odnos do starejših ni merilo njihove vrednosti. Je merilo nas samih. Odgovor na to vprašanje ni samo vprašanje politike, denarja ali birokracije. Je vprašanje naše človečnosti. Je vprašanje, kakšna družba smo in kakšno družbo želimo zapustiti svojim otrokom.
Zato ne smemo stati križem rok. Mar ne?
Ne. Prav zato ne smemo stati križem rok. Če govorimo o dostojanstvu človeka, predvsem človeka v starosti, potem čakanje, prelaganje odgovornosti in birokratsko odločanje niso nevtralna dejanja. Tudi neukrepanje je odločitev – in zanjo nekdo plača ceno.
Če smo družba, ki spoštuje življenje, človeka in njegovo dostojanstvo, potem moramo ukrepati. Ne jutri, ne nekoč, ko bo birokracija uredila svoje postopke, ampak takrat, ko pomoč potrebuje človek. Kajti za človeka, ki danes čaka na pomoč, je jutri lahko prepozno.
Rešitev? Konsenz.
Ali vsaj čim širši družbeni in politični dogovor o prihodnosti naše države in njenih ljudi.
Ne smemo dovoliti, da o tako pomembnih vprašanjih odločajo zgolj trenutna politika, strankarski interesi ali moč posameznikov. Gre za vprašanja, ki presegajo en mandat, eno vlado in eno politično opcijo. Gre za nas in za generacije, ki prihajajo za nami.
Da nam nekoč ne bo žal, ker smo videli, kaj se dogaja, pa nismo ukrepali. Želimo družbo, ki je družba vseh – ne samo tistih, ki imajo moč, vpliv in denar. Družbo, v kateri je človek pomemben tudi takrat, ko postane star, šibek ali odvisen od pomoči drugih.
To je najmanj, kar dolgujemo sebi. In največ, kar lahko naredimo za prihodnost.
