Piše: Gašper Blažič
Čeprav je Ustava RS, ki je bila slovesno sprejeta ob prvi obletnici plebiscita (23. decembra 1991), kasneje pa večkrat spremenjena v nekaterih točkah, v osnovi jasno določa razmerja med vejami oblasti, pa je vloga ustavnega sodišča v tem primeru posebna. V ustavno-političnem sistemu je namreč Ustavno sodišče RS najvišji samostojen in neodvisen organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti, zakonitosti ter človekovih pravic.
Na tem mestu ne bomo navajali povzetkov ustavnih in zakonskih členov, ki določajo delovanje ustavnega sodišča ter izvolitve ustavnih sodnikov. Vendarle pa velja spomniti na dejstvo, da je izvolitev ustavnih sodnikov v veliki meri vezana na vlogo predsednika republike, ki predlaga kandidata za ustavnega sodnika, ter na državni zbor, ki kandidata potrdi (ali pa tudi ne). O kandidatih se glasuje tajno, potrebna pa je absolutna večina, torej najmanj 46 glasov v DZ, da je kandidat lahko izvoljen. Doslej se je nekajkrat že zgodilo, da je DZ odklonil kandidate. V letih 2020-2022 so bili kot kandidati za ustavne sodnike zavrnjeni Andraž Teršek, Anže Erbežnik in Janez Kranjc.
Politično kupčkanje z ustavnimi sodniki
Ob tem velja spomniti, da je ob Andražu Teršku bila istočasno predlagana tudi Barbara Zobec, ki je od kandidature odstopila, ker da ustavne sodnike vendarle voli politika in da so v igri politične kupčije, ki bi lahko prevladale nad načeli. To sicer ni edini problem umaknjene kandidature v zgodovini slovenskega ustavnega sodišča. Zadnji takšen primer je bil Ciril Keršmanc, potem ko mu je leva koalicija že vnaprej odrekla podporo, ker naj ne bi podpiral »pravice do splava«. To se je sicer zgodilo še pred marčevskimi volitvami v DZ, ko je levica imela še trdno večino in je bilo jasno, da kandidata, ki ne bi popolnoma ustrezal profilu levičarskega pravnika, ne bodo podprli.
Ob tem naj spomnimo, da osrednji senat ustavnega sodišča sestavlja devet sodnikov. In ni odveč omeniti, kdaj so bili izvoljeni. Predvsem zaradi sedaj že legendarnih besed nekdanje poslanke Cerarjeve stranke Jasne Murgel: »Eno leto hitro mine. Vmes menjamo ustavne sodnike.« Zapisala jo je decembra 2015 na svojem Facebook profilu v vlogi takratne poslanke vladajoče stranke SMC, kar je bila reakcija na padec novele Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih na referendumu 20. decembra 2015. Češ, ustavno sodišče takrat ni preprečilo referenduma, čeprav bi ga lahko. Ker po referendumu DZ eno leto ne sme sprejeti podobnega zakona, kot je bil sprejet na referendumu, je Murglova takrat svetovala potrpežljivost, češ po preteku tega obdobja bo vse drugače. Ker je izjava dvignila veliko prahu, se je nato opravičevala, češ da so jo kakor napačno razumeli.
Vendar pa pregled sedanje sestave ustavnega sodišča kaže na zelo problematično dejstvo, to pa je politično-ideološka monolitnost. Pravo namreč samo po sebi še ne zagotavlja odločitev v prid resnici, saj lahko do izraza pride tudi politično motivirana arbitrarnost ustavnih sodnikov. Mehanizem, ki omogoča izvolitev sodnikov, naj bi sicer zagotavljal, da predsednik republike za vsakega kandidata išče čim širše soglasje, vendar se je izkazalo, da to ni vedno pravilo, ki bi veljalo v vsakem primeru.
Večina sodnikov izvoljena v času levih koalicij
Poglejmo. Sedanji predsednik Ustavnega sodišča Rok Čeferin iz znane grosupeljske odvetniške družine je bil za ustavnega sodnika izvoljen 18. junija 2019, svoj devetletni mandat pa je uradno nastopil 28. septembra 2019. Torej v času vlade Marjana Šarca. Predsednik US je postal konec leta 2024, ko je nasledil sedaj že nekdanjega ustavnega sodnika Mateja Accetta, tistega, ki je malo pred tem na »vljudnostni« obisk sprejel tedanjo podpredsednico Evropske komisije Vero Jourovo. Najdaljši staž na US ima trenutno Katja Šugman Stubbs. Tudi ona je bila imenovana v času Šarčeve vlade. V času tretje Janševe vlade je bil izvoljen zgolj Rok Svetlič, pa še to po dolgotrajnem političnem usklajevanju.
Preostala šesterica ustavnih sodnikov pa je bila izvoljena v času Golobove koalicije. To pa so Neža Kogovšek Šalamon, Nina Betetto, Primož Gorkič, Tamara Kek, Marko Starman in Barbara Kresal. Razen Kogovšek Šalamonove je vse te sodnike predlagala sedanja predsednica RS Nataša Pirc Musar. Glede na to, kako močno večino je imel v DZ levi trojček, ki je sedaj v opoziciji, ni presenetljivo, da niti predsednica republike niti DZ nista iskala širokega družbenega konsenza o kandidatih, na pripombe (sploh v zvezi z Nino Betetto in Primožem Gorkičem) se niso ozirali, čeprav sta oba imela precej vidno in škadalozno vlogo v zadevi Patria. Kar samo po sebi postavlja kadrovanje na ustavnem sodišču v čudno luč. In še to: vse pomisleke o njuni sporni vlogi je v javnosti grobo zavrnila prav Pirc Musarjeva, ki bi morala kot predsednica republike prisluhniti argumentom vseh strani.
Kako so glasovali o RTV?
Če pogledamo, kako so glasovali ob zadnji odločbi o RTV, lahko ugotovimo, da sta samo dva ustavna sodnika (Marko Starman in Rok Svetlič) glasovala proti odločbi. Rok Čeferin se je iz glasovanja izločil zaradi sodelovanja odvetniške družbe Čeferin z javnim zavodom RTVS. Ostali so glasovali ZA, kar pomeni šest glasov v prid »depolitizaciji« RTVS po receptu prejšnje vladajoče nomenklature. Če pomislimo, da je senat ustavnega sodišča že v času tretje Janševe vlade, takrat sicer še v drugačni sestavi, zelo hitro reagiral na vladne odredbe, namenjene zaščiti pred širjenju okužbam, lahko hitro opazimo, da arbitrarno delovanje US, tudi pri hitrosti in počasnosti v odločanju, lahko pomeni, da US prevzema vlogo nove veje oblasti, ki ji načeluje »nekronani kralj Slovenije«, če uporabimo sintagmo zgodovinarja Staneta Grande. To sicer lahko pomeni dvoje: ali večina ustavnih sodnikov sledi interesom botrov (Milan Kučan, Zoran Janković) ali pa sami intimno čutijo dolžnost, da z odločitvami vračajo uslugo tisti politični večini, ki jih je potrdila.
Tu je potrebno dodati še nekaj: medtem ko opozicija sama po sebi nima dovolj glasov, da bi denimo razrešila predsednika DZ Zorana Stevanovića, pa ji neformalni vpliv na ustavno sodišče omogoča, da kar dobi, tudi želi. No, ob tem tudi US sam po sebi ne more razrešiti predsednika DZ. Tudi preko instituta ustavne odločbe ne, saj jo ustava za to funkcijo ne predvideva.
Je to začetek ustavne krize?
Kaj to lahko pomeni v praksi? Predvsem to, da bo ustavno sodišče praktično sproti proceduralno ali kako drugače oviralo pomembne vladne odločitve. To se je izkazalo že pri interventnem zakonu, o katerem naj bi se glasovalo na referendumu, vendar je iz koalicija prišla pobuda o ustavni presoji referenduma, ker naj se o davkih ne bi odločalo na referendumu. A dokler ustavno sodišče o tem ne odloči, interventni zakon ne velja. Teoretično to lahko pomeni, da takšno stanje traja zelo dolgo, celo več let. Predsednik vlade Janez Janša je ob robu junijskega vrha zveze Nato v Ankari opozoril prav na ta zaplet, saj Slovenija ne bo mogla dvigniti obrambne proračunske postavke na zahtevana dva odstotka BDP, če bo interventni zakon še naprej ostal blokiran. Zato sedaj ostaja negotovost tudi glede rebalansa proračuna, ker blokada postopkov pušča Slovenijo v veliki negotovosti.
To je seveda le eden od primerov, ki kaže na to, da je lahko ustavno sodišče tako rekoč paralelna oblast in ne izvršuje funkcije, ki bi jo po zakonu in ustavi moral reševati. Nekdanji ustavni sodnik Ernest Petrič je nedavno v intervjuju za Siol opozoril, da odločanje US načeloma zaznamujeta dva stebra. Prvi je demokracija in človekove pravice, drugi pa Slovenija kot država slovenskega naroda. Sedanje delovanje EU pa dejansko ruši oba stebra. Na eni strani onemogoča izvrševanje programa, ki ga je na volitvah podprla večina volivcev, na drugi strani pa onemogoča interese države ter naroda. Kar je lahko uvod v hudo ustavno krizo.
