Piše: Nina Žoher
Odkar je postalo jasno, da bomo dobili desno vlado, se zdi, da iz vsake »konzerve« skačejo takšne in drugačne zgodbe o članih stranke, ki ji je uspelo na drugo najpomembnejšo pozicijo v državi postaviti svojega predsednika. S tem pa se poskrbi, da te težko ostanejo neopažene tudi pri ljudeh, ki se za dnevno politiko sicer ne zanimajo kaj preveč.
Seveda je prav, da se izpostavljajo nepravilnosti. Konec koncev je govor o izvoljenih predstavnikih ljudstva, ki naj bi bili preostalim državljankam in državljanom za zgled. A tukaj se ne izpostavlja zgolj določenega posameznika, ampak se do kosti obira praktično vse člane stranke. Celo reciklirajo se zgodbe iz preteklosti, vse z namenom, da bi se izvedel čim večji pritisk.
V času prejšnje vlade tolikšen fokus izvajanja pritiska na določeno stranko ni bil viden, četudi je njen predsednik izrekal očitne laži. Če bi bila na oblasti druga opcija, bi bila slika glede na pretekle izkušnje seveda drugačna. Razlog, čemu smo priča dvojnim merilom, je seveda viden z Marsa – pol, ki si je želel ohraniti oblast, se preprosto ne zmore sprijazniti s tem, da je stranka, od katere so si obetali, da bo z njimi oblikovala koalicijo, onemogočila njihovo nadaljnje vladanje. Če pa se ob tem spomnimo, da je prejšnja vlada s spremembo medijske zakonodaje omogočila finančno pomoč medijem, seveda toliko bolj ne preseneča tolikšna pripravljenost »nadzornikov oblasti« za sodelovanje z levim polom.
A nekorektno poročanje osrednjim medijem tako ali drugače škoduje, saj zmanjšuje njihovo lastno verodostojnost. Ljudje se namreč v luči tega vse bolj navajajo, da se o neki zadevi pozanimajo sami in si jo ogledajo z obeh zornih kotov, ne zgolj s serviranega.
