Piše: Vančo K. Tegov
Ukrajinska vojna počasi, a vztrajno izčrpava vire moči ruske države. Čeprav se ne sesuva v smislu opeke za opeko, doživlja potencialno še bolj nevarno preobrazbo: velika sila počasi kanibalizira in spodkopava lastne gospodarske, demografske ter geopolitične temelje, da bi ohranila vojno, ki je ne more privoščiti izgubiti in je očitno tudi ne more dobiti. Pod kremeljsko masko normalnosti se skriva večno Leninovo vprašanje: Kaj storiti?
Od kremeljske invazije na Ukrajino leta 2022 so zahodni analitiki omahovali med dvema zmotnima skrajnostma – da je propad neizbežen ali da ruska odpornost dokazuje neuspeh sankcij. Obe interpretaciji zgrešita širšo sliko: počasno in vztrajno erozijo ruskih gospodarskih temeljev, piše dr. Eric Rudenschild, nekdanji direktor za Srednjo Azijo pri ameriškem Svetu za nacionalno varnost pod predsednikoma Donaldom Trumpom in Joejem Bidnom. Ta vojna spodkopava same temelje ruske moči. Kremelj je uničil gospodarske, človeške in geopolitične vire, zaradi katerih je Rusija postala velika sila. Putinov nadzor in širjenje državne lastnine poteka na račun množic, ne v njihovo korist.
Današnja Rusija je še vedno sposobna bojevanja, še naprej proizvaja orožje, novači vojake, izvaža energijo in se upira sankcijam na ravni, ki bi mnoge druge države zlomila. Vendar vojna Rusko federacijo vse bolj spreminja v sistem, ki preživi tako, da požira lastne temelje sedanje in prihodnje moči. Kremlju je uspelo pretvoriti gospodarske vire v vojaško proizvodnjo, vendar po zelo visoki ceni. Tuje naložbe so izginile, trgi za rusko blago so se močno skrčili, inflacija pa narašča, medtem ko se realni dohodki sesuvajo. Vprašanje je, ali bo po koncu vojne sploh še ostalo dovolj ruske gospodarske vitalnosti, človeškega kapitala in geopolitičnega vpliva.
To ni zgolj ekonomska, temveč predvsem politična zgodba. Ruske elite so se prilagodile vojni politični ekonomiji, v kateri so oligarhi, obrambna industrija in regionalni uradniki postali vse bolj odvisni od vojaških izdatkov. Močni akterji imajo zdaj jasen interes za podaljševanje konflikta. Po štirih letih navidezno neomejenih vojaških izdatkov, mobilizacije delovne sile, nacionalistične retorike in represije je Kremelj svojo legitimnost neločljivo povezal s to vojno. Vsak miren izhod (razen sporazuma, ki bi rešil obraz) bi zahteval ne le demobilizacijo zamerljive in demoralizirane vojske, temveč tudi razgradnjo in preusmeritev celotne politične ekonomije, ki jo vojna vzdržuje.
Zaenkrat vojni izdatki prikrivajo številne ranljivosti. Od leta 2022 je rusko gospodarstvo postalo vse bolj odvisno od državnih vojaških izdatkov. Ti zdaj predstavljajo približno 40–50 odstotkov zveznih izdatkov in skoraj 10 odstotkov BDP. Uradni podatki kažejo pozitivno rast, vendar gre za izkrivljeno sliko.
Rast, merjena v topniških granatah, oklepnikih in vojaških plačah, ne ustvarja trajne blaginje. Gospodarstvo vse bolj spominja na svoj sovjetski predhodnik – kaže navidezno produktivnost ob strukturnem propadanju.
Strukturna obremenitev otežuje življenje vsem Rusom
Navadni Rusi začutijo breme ravno takrat, ko EU pripravlja nov paket sankcij. Več kot polovica anketiranih podjetij poroča o padcu prodaje, naraščajoči gospodinjski dolgovi in neplačila kreditov pa predstavljajo »eksplozivna tveganja«, kot ocenjujejo evropske obveščevalne službe.
Pomanjkanje delovne sile hromi nevojaške panoge – od proizvodnje prek prometa do gradbeništva. Milijoni delavcev so bili preusmerjeni v obrambno industrijo, mobilizirani ali pa so emigrirali. Skoraj milijon Rusov – večinoma mladih, izobraženih in ekonomsko aktivnih – je od začetka invazije zapustilo državo. Ta beg možganov bo imel dolgotrajne posledice. Medtem ko je mogoče natisniti rublje, strojev, ležajev in letalske elektronike ni mogoče.
Leta 2025 je Kijev preusmeril strategijo na sistematično ciljanje infrastrukture, ki podpira rusko vojno gospodarstvo. Ukrajinski dronski napadi so prerasli iz simboličnih akcij v vztrajno kampanjo »kinetičnih sankcij«. Rafinerije, skladišča goriva, logistični centri in industrijski objekti so pod stalnim pritiskom. Kumulativni učinek teh napadov je veliko nevarnejši od posamičnih udarcev.
Zahodni opazovalci pogosto napačno razumejo rusko sposobnost, da trpljenje spremeni v strateški uspeh. Rusija je premagala Napoleona in Hitlerja v vojnah za preživetje na lastnem ozemlju. Tokrat pa vodi ofenzivno vojno po lastni izbiri – in to je ključna razlika.
Evropa in ruska ekonomska soseščina se dolgoročno odvaja od Rusije
Desetletja je bil moskovski vpliv v Evraziji temeljil na vojaški moči, izvozu energije in dojemanju, da je Kremelj nepogrešljiv varnostni porok. To dojemanje je močno načeto. Armenija se je distancirala od ruske varnostne arhitekture, Kazahstan išče nove izvozne poti, Uzbekistan diverzificira odnose, celo Belorusija pa se izogiba neposrednemu vpletanju v vojno. Najjasnejši znak sprememb je kremeljska odvisnost od nekdaj marginalnih partnerjev: severnokorejskih granat, iranskih dronov in kitajskih dobavnih verig. Za državo, ki se je ponašala s strateško avtonomijo, je to ponižanje.
Energetski sektor najbolj nazorno kaže to preobrazbo. Nafta in plin nista več le vir prihodkov, temveč so izgubili velik del geopolitične moči. Rusija dolgoročni vpliv pretvarja v kratkoročni denar. Prodaja strateških adutov danes pomeni predajo virov vpliva jutri. Rusija ne vlaga v prihodnost – likvidira jo.
Kaj sledi?
Rusija lahko še leta vzdržuje vojno. Vprašanje pa ni, ali lahko vzdrži, temveč kakšna Rusija bo ostala, ko se vojna konča. Celotne regije, odvisne od vojaških pogodb, se bodo morale preusmeriti. Politične elite, banke in gospodarstvo so se preoblikovali okrog vojnih prioritet.
Povojna Rusija se bo soočila z bistveno spremenjenim zunanjim okoljem: diverzificirano Evropo, bolj samostojno Srednjo Azijo in Južnim Kavkazom ter trgovinskimi potmi, ki obidejo Moskvo. Velik del tega vpliva bo težko povrniti. Najnevarnejši izid ni niti zmaga niti propad, temveč Rusija v obliki »jedrskega Weimara« – revnejša, šibkejša, zamerljiva, revanšistična in prepričana, da poraz ni bil posledica njenih napak, temveč izdaje. Kremelj je vojno začel, da bi obnovil rusko veličino.
Namesto tega je pospešil prav tiste procese, ki jih je hotel zaustaviti: ekonomsko odvisnost, demografsko erozijo, krčenje vpliva in fiskalno izčrpanost. Vsako dodatno leto vojne spreminja več prihodnosti v sedanjo vojaško moč.
Zgodovina si bo to vojno morda zapomnila kot konflikt, v katerem je Rusija izčrpala in spodkopala temelje lastne moči. Povojna Rusija ne bo podobna Rusiji pred vojno. Bo oslabela zaradi svojih napak in napak absolutističnega voditelja. Voditelj ko bo pogrebnik države, takšne ki smo jo poznali. Ta čas ni več tako oddaljen. Na škodo vseh svojih ljudi.
