Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 13,1-23)
Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel kraj jezera. Pri njem so se zbrale velíke množice, tako da je stopil v čoln in sédel, vsa množica pa je stala na obrežju. Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stotérnega, drugo šestdesetérnega in spet drugo tridesetérnega. Kdor ima ušesa, naj posluša!«
Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovóril je in jim dejal: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še tisto, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. V njih se spolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi: ›Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli.‹ Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil. Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo! Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.
Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride zlodej in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla pa je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, a nima v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan pa je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stotérnega, drugi šestdesetérnega in spet drugi tridesetérnega.«
Priliko o sejalcu sicer že poznamo, saj se razmeroma pogosto pojavlja v nedeljskih odlomkih božje besede. Vendar je odlomek iz evangelija po Mateju nekoliko daljši. Pravzaprav prilike po njeni vsebini niti ni potrebno posebej razlagati, saj je že v samem odlomku dovolj razložena.
Bistvo je nekje drugje. Jezus ljudem na splošno spregovori v prilikah. Uporablja prispodobe, retorične figure, ki lahko ganejo človekovo srce. Zakaj dela razliko med svojimi učenci in svetom? Če bi Jezus pri oznanjevanju božjega – evangelist Matej bi rekel nebeškega – kraljestva uporabil direktno in morda celo abstraktno govorico, bi verjetno s tem še tisto malo poslušalcev odgnal od sebe. Poskusite si zamisliti pridigarja v cerkvi, ki bi namesto preproste razlage uporabljal razne težko razumljive filozofske in teološke pojme. Bi mu prisluhnili? Verjetno s težavo. Če pa bi nagovarjal srca ljudi po modrosti Svetega Duha s pomočjo prispodob, ki izhajajo iz našega vsakdanjega življenja, bi bila verjetno stvar precej drugačna. Jezus je torej posebne vrste sejalec: želi pripraviti zemljo, kamor bodo semena njegove b(B)esede padla in obrodila sad. Uporabi govorico, ki nam je blizu, s tem vzbudi naše zanimanje, zavzetost. Morda nam v prvem hipu niso povsem jasne te prispodobe, a to je že dober začetek. Precej boljši od tega, da bi svoje srce že v začetku zakrknili in se obrnili stran.
Sedaj sledi vprašanje, kaj pomeni ta Jezusov odgovor na vprašanje, zakaj jim govori v prilikah. Ljudem, ki jim skrivnosti nebeškega kraljestva niso znane, lahko sprejmejo oznanilo le na takšen način. Na ta način lahko svobodno odgovorijo na ta klic. Lahko se vseeno obrnejo stran in se ne zanimajo več. Takšnim se bo vzelo še tisto malega, kar ima. Kdor pa ima v sebi to hrepenenje, pa se mu bo veliko dalo. Marsikdo se bo spomnil, da je te besede Jezus uporabil v neki drugi priliki, namreč o talentih. Tudi tam govori o pomnožitvi tega, kar gospodar zaupa svojim služabnikom. Torej, ko sprejmemo oznanilo, božjo besedo, ne moremo več ostati na istem, kot smo bili prej. Ali s sprejemanjem pomnožimo to, kar prejemamo, ali pa zavržemo še tistega malega, kar smo imeli. In če se odločimo za drugo možnost, da pristanemo na čisti »ničli«, to z drugimi besedami pomeni, da nam ostane samo še »jok in škripanje z zobmi« – tudi to besedno zvezo Jezus uporabi večkrat. Imamo torej možnost, da odgovorimo na božji klic. Za »direkten« govor o božjem kraljestvu je velika večina ljudi povsem gluha. In zato Jezus navaja besede prerokov.
Več:
(MISEL ZA GOSPODOV DAN) Sejalec je šel sejat – bo moje srce rodovitna zemlja za semena božje besede?
