Piše: Gašper Blažič
Kdor je prebral nedavni intervju z dr. Petrom Jambrekom v Demokraciji, zagotovo ni mogel spregledati svarila prav na koncu intervjuja. Namreč, da je prva Janševa vlada na volitvah leta 2008 doživela neuspeh zaradi svojega taktičnega »bunkerja«, ne toliko zaradi konstrukta Patria, ki so ga sprožili z oddajo na finski YLE. Jambrek zagotovo ve, o čem govori, navsezadnje je bil v tistem času ustanovni predsednik Zbora za republiko. Ta civilnodružbena organizacija je s tem, ko je politične akterje slovenske pomladi posadila za isto mizo, močno motivirala volilno telo k podpori alternativi, ki je izzivala tedanje arogantneže iz Ropove LDS.
V ta sklop je seveda sodila tudi napoved za tisti čas zelo ambicioznih gospodarskih reform v smeri gospodarskega liberalizma. Marsikdo se bo spomnil, da je prva Janševa vlada takoj po prevzemu oblasti decembra 2004 ustanovila strateški svet za gospodarstvo, v katerem so imeli glavno besedo t. i. mladoekonomisti. Med glavnimi načrtovanimi reformami so bili umik države iz gospodarstva, davčna razbremenitev in tudi enotna davčna stopnja, ki je sindikate zdražila podobno kot nedavno sprejeti interventni zakon. Sčasoma je bil imenovan tudi prvi minister brez listnice, pristojen za vodenje vladne službe za razvoj. Vlada pa je tedaj dokaj hitro trčila ob bariero javnomnenjskega balona, ki so ga napihovali sindikati, mainstream mediji ter tedanja opozicija skupaj z nevladniki. Kot pravi Jambrek, je bila napaka vlade v tem, da ni želela tvegati in je raje naivno čakala na »drugi mandat«. Ki ga nato ni bilo.
Marsikdo se bo ob tem spomnil na zanimivo nogometno primerjavo – kako je videti, ko neka ekipa igra »bunker«, kar pomeni, da vse stavi na obrambo, namesto da bi takoj napadla na vso moč. Takšen primer je bila igra slovenske nogometne reprezentance novembra 2003 na dveh tekmah dodatnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo, ki so ju odigrali s Hrvaško. Slednja je kljub temu (ali ravno zaradi tega!) zmagala in se tako zasluženo uvrstila naprej. Tudi vlada, ki je leto zatem prišla na oblast, v nadaljevanju ni želela tvegati javnomnenjskega revolta z radikalnimi reformami in jih je zato raje prelagala na »naslednji mandat«. Kar je sprožilo odhode mladoekonomistov (začenši z Mićem Mrkaićem), ki so prisegali na »šok terapijo«, in vrnitev v ekonomski gradualizem. Še zlasti se je to pokazalo ob »pivovarsko-medijskem« spopadu v drugi polovici mandata – spomnimo se »boškovanja« na Delu. Medtem je Patria pomagala mobilizirati volivce strank levega tabora, kar je nato na oblast pripeljalo Pahorjevo vlado iz nabora »levega trojčka KGB« (Katarina, Gregor, Borut; op. avt.). Sanje o še enem mandatu pomladne vlade so bile tako pokopane. Taktiziranje z »bunkerjem« se ni splačalo. Prav nasprotno.
A očitno so se tedanji akterji iz te lekcije tudi nekaj naučili. Namreč, sedanja vladna koalicija je že pred svojo formalno ustanovitvijo, torej podpisom koalicijske pogodbe, poskrbela za vložitev nekaterih predlogov zakonov, ki so za levičarje najbolj »umazani«, in jih sprejela že pred izvolitvijo sedanje vlade. Denimo interventni zakon, ki je za zdaj blokiran in čaka na odločitev ustavnih sodnikov – če bi se ga odločili odpraviti, bi s tem sami sebi vzeli ustavno legitimiteto. Potem je tu zakon o pokopu žrtev revolucije in vrnitvi dneva spomina na žrtve komunizma, ki ga pred tem ni mogla sprejeti nobena od desnosredinskih koalicij. Koalicija je torej ravnala zelo preudarno in zakone, ki so za javno mnenje najbolj tvegani, poslala v proceduro že na samem začetku, s tem pa pripomogla k učinku »ohlajanja vroče juhe«. Tako je pridobila tudi čas, da se po »šok terapiji« sčasoma izkažejo pozitivni učinki vladnih ukrepov – potem ko mine prva faza »čustvene prizadetosti«, ki jo širijo levičarji. In to je tudi dober obet za naslednje volitve. Napad je torej najboljša obramba.
