Piše: Dr. Tomaž Kladnik, zgodovinar, strokovnjak za vojaško zgodovino, predavatelj na Novi univerzi in na Univerzi v Mariboru
Po razorožitvi Teritorialne obrambe Socialistične republike Slovenije so nove demokratično izvoljene republiške oblasti z namenom zavarovanja ukrepov nastajajoče slovenske države sprva predvidele ustanovitev jeder vojaškega odpora, nato pa ustanovitev vojske Slovenije, ki je dobila dokončno obliko v Manevrski strukturi narodne zaščite.
Oborožene sile demokratične Slovenije
S tem je bila ustanovljena posebna oborožena organizacija, ki je bila sposobna manj kot tri mesece po razorožitvi slovenske teritorialne obrambe, ob tesni naslonitvi na specialno enoto in posebne enote slovenske milice, zavarovati Slovenijo pred kakršnim koli oboroženim presenečenjem. Nastajala je z dobro pripravljeno skrivno akcijo, ki jo je vodil Tone Krkovič. S sprejetjem svežnja ustavnih dopolnil, s katerimi je slovenska skupščina odpravila veljavnost zveznih dokumentov, ki so bili v nasprotju z republiško ustavo – med drugimi tudi, da sta služenje vojaškega roka in slovenska teritorialna obramba v izključni pristojnosti republike –, so bili izpolnjeni tudi formalnopravni pogoji za vnovični prevzem poveljevanja nad celotno Teritorialno obrambo Republike Slovenije, na čelo katere je bil kot v. d. načelnika imenovan Janez Slapar. Kljub vsem pritiskom in grožnjam pa so se priprave na neizogiben oboroženi spopad nadaljevale. Tako so 17. decembra 1990 v Kočevski Reki organizirali prvi javni postroj enote oboroženih sil novonastajajoče države, iz katere se je pozneje izoblikovala 1. specialna brigada MORiS kot prva popolnoma poklicna enota vojske. S postrojem te enote so bile slovenski javnosti in morebitnim nasprotnikom prikazane priprave in pripravljenost na obrambo samostojnosti ter – kot je dejal predsednik Izvršnega sveta RS Lojze Peterle – »zadišalo je po slovenski vojski«.
Republiška koordinacija kot štab vrhovnega poveljnika
18. marca 1991 je Predsedstvo RS ustanovilo Republiško koordinacijo, ki je bila operativno koordinacijsko telo za primer izrednih razmer. S tem je bil ustanovljen organ, ki je usklajeval vse obrambne priprave na slovensko osamosvojitev in je v vojni vodil vse vojne operacije teritorialne obrambe, policije in civilne obrambe. Praktično je šlo za organ, ki je uskladil vse obrambne in varnostne priprave in nato v vojni opravljal naloge štaba vrhovnega poveljnika. Vlogo vrhovnega poveljnika pa je po ustavi opravljalo Predsedstvo RS, razširjeno s predsednikom vlade in skupščine. Pri delu predsedstva so sodelovali še ministri za obrambo, notranje in zunanje zadeve ter informiranje in poveljnika oziroma načelnika republiškega štaba za TO in civilno obrambo. Vodila sta jo republiška sekretarja za notranje zadeve in za obrambo Igor Bavčar in Janez Janša. Aprila pa je bil ustanovljen tudi projektni svet, katerega nalogi sta bili priprava in usklajevanje priprav na osamosvojitev. Sprejet je bil prvi v celoti samostojen republiški proračun, ki je za potrebe federacije predvideval kotizacijo, ki je bila trikrat manjša, kot so bile so bile zahteve federacije. V začetku junija pa je parlament sprejel vrsto zakonov, ki so začeli veljati z dnevom razglasitve neodvisnosti in samostojnosti: zakon o državljanstvu, o tujcih, o potnih listinah, o nadzoru državne meje, o zunanjih zadevah, o carinski službi, o finančnih poslih s tujino, o deviznem poslovanju, Banki Slovenije in drugi.
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
