Piše: Bogdan Sajovic
Nasilni migrant je na ulicah Belfasta oslepil domačina. Levičarska britanska vlada ostreje obsoja odzive javnosti kot pa samo kriminalno nasilje. V Španiji je amnestija ilegalnih migrantov korenito povečala število nasilnih dejanj. Ob vsem tem je podpora remigraciji migrantov iz tretjega sveta vse močnejša.
V Združenem kraljestvu še vedno vre zaradi umora 18-letnega Henryja Nowaka, ki ga je decembra lani umoril pet let starejši sikh Vickrum Singh Digwa. Sikh je Nowaka brez razloga štirikrat zabodel, nato pa lagal policiji, da ga je Nowak »rasno napadel«.
Politično korektni policisti so umirajočega Nowaka vklenili, tako da je vklenjen umrl. Policija in mediji so zadevo prikrivali skoraj pol leta, dokler ni konec maja prišla na spletna omrežja in vzbudila ogorčenje. Seveda so policisti, mediji, levi politiki in »migrantoljubci« vseh barv in oblik navajali celotno paleto floskul, s katerimi so skušali zmanjšati težo dejanja; da je šlo za osamljen primer, nesrečen splet okoliščin in tako naprej.
Medtem so se pojavila pričanja nekdanjih sošolcev Digwe, ki so potrdili, da jim je že v šoli grozil z nožem, ki ga je kot sikh lahko nosil kot del versko-nacionalne identitete. Na spletu je zaokrožil tudi posnetek, na katerem se vidi Digwo, kako ob prometnem sporu skoči iz avtomobila in grozi s sabljo.
Ogorčenje javnosti je pripomoglo, da je bil Digwa obsojen na dosmrtno zaporno kazen, a z možnostjo pomilostitve po 21 letih. Kar pomeni, da bo še zadosti pri močeh, da bo lahko zabodel še koga, ko ga bodo izpustili.
Gnusen migrantski napad na ulicah Belfasta
Medtem ko protesti zaradi Nowakovega umora še potekajo in jih levičarski politiki označujejo kot »skrajno desničarsko izkoriščanje tragedije v politične namene« – istočasno pa zavračajo možnost, da bi kakor koli spremenili permisivni odnos do migrantov iz tretjega sveta –, je prišlo do novega gnusnega primera migrantskega nasilja.
Tokrat na sosednjem otoku, katerega severni del je v sestavi Združenega kraljestva. V Belfastu je pretekli ponedeljek 30-letni migrant iz Sudana Hadi Alodid v večernih urah napadel 44-letnega domačina Stephena Ogilvieja.
Napad je celo zabeležen na posnetku in kaže Sudanca, kako svojo žrtev zabada v glavo, vrat, obraz in hrbet. Ogilvieju je izkopal eno oko in mu tako hudo poškodoval drugo, da je oslepel. Ogilvie je sicer preživel, a je v bolnišnici, kjer se borijo za njegovo življenje.
Zadeva je toliko bolj gnusna, ker je bil Ogilvie gluh oziroma blago invaliden moški, dobrosrčnež, ki je nekaj dni pred tem celo pomagal Sudancu pri vselitvi. Alodid, ki je v Veliki Britaniji zaprosil za azil leta 2023 in dobil status begunca z dovoljenjem, veljavnim do leta 2028, je bil aretiran na kraju dogodka; kasneje je bil obtožen poskusa umora, posedovanja orožja z rezilom ter groženj z ubojem. Izkazalo se je tudi, da je bil v Sudanu nekaj časa policist, da se je šolal v Savdski Arabiji ter da je kot ilegalni migrant najprej prišel v Francijo, nato na Irsko in končno na Severno Irsko. Sicer pa ima v Združenem kraljestvu še dva brata, ki prav tako živita kot azilanta.
Razumljivo ogorčeni odzivi javnosti
Na Severnem Irskem, kjer so ljudje še vedno občutljivi zaradi dediščine desetletij državljanske vojne, so bili odzivi javnosti – potem ko so se po družbenih omrežjih razširili posnetki gnusnega napada – veliko silovitejši kot v Veliki Britaniji. Zamaskirani moški so napadali soseske, kjer živijo migranti in prosilci za azil, zažigali so hiše, vozila in mestni avtobus. Protestniki so se spopadli s policijo, ki je uporabila vodne topove. Nekatera poročila opisujejo tudi vzpostavitev kontrolnih točk v severnoirskih mestih, ki so jih uporabljali za iskanje migrantov.
Policija je razglasila izredne razmere, promigrantska leva vlada pa je seveda obsodila proteste, pri čemer so se ji pridružili še vsi veliki mediji, ki praviloma podpirajo progresivno politično agendo, katere del je tudi podpora množičnim migracijam. Zanje je mesarjenje nedolžnega Ogilvieja malenkostnega pomena v primerjavi s tem, da je zadeva prišla v javnost. Od Velike Britanije in vse do Avstralije so se levičarski novinarji v medijih razburjali nad socialnimi omrežji, ki so napad objavila, in zahtevali »intervencijo oblasti«, se pravi cenzuro socialnih omrežij. In seveda so kot papige ponavljali običajno mantro, da gre za politične namene izkoriščanja posameznih oziroma izoliranih primerov.
Levičar brani storilca namesto žrtve
Osamljeni primeri? Nenavadno veliko jih je, teh »osamljenih primerov«. Dva dni po napadu v Belfastu je spet prišlo do podobnega primera, ko je 33-letni »britanski Pakistanec« z nožem v vrat zabodel 17-letno Britanko v Bierfieldu v Lancashiru. Napadalec se je dekletu približal od zadaj in ji z nožem potegnil prek vratu. Na srečo je preživela in je že odpuščena iz bolnice.
Lokalni poslanec, sicer član laburistične stranke, je takoj po gnusno patetičnih besedah »z mislimi sem pri napadenem dekletu« začel z dolgoveznim nizanjem floskul, katerih namen je čim bolj trivializirati zločin. In seveda je sprožil napad na tistega, ki je »neodgovorno« objavil posnetek napada na socialnih omrežjih. Še huje je: v zadnjih dveh letih levičarske vlade policija ob široki interpretaciji zakonodaje tovrstne objave obravnava kot »rasistično motivirane« ter kazensko preganja tako tiste, ki posnetke objavijo, kot tiste, ki jih delijo naprej.
Glede na prakso zadnjih dveh let lahko upravičeno napovemo, da bo tisti, ki je posnetek objavil (če ga policija prime), dobil daljšo zaporno kazen kot napadalec.
Za konec pa je levičarski poslanec v svoji izjavi, s katero je v bistvu branil napadalca, še dodal, da ne moremo govoriti o migrantskem nasilju, češ da je napadalec »rojeni Britanec«. Očitno dobri poslanec ne dojame, da je to še huje. Če bi bil napadalec sveže »uvožen«, če bi tako rekoč komaj prilezel iz čolna, bi ga lahko opravičevali, da se pač doslej ni srečal s civilizacijo. Tako pa gre očitno za nekoga, ki je vse življenje preživel v civiliziranem okolju, pa očitno to nič ne pomaga.
Priča smo popolnemu logičnemu nesmislu
Kar smo vedeli že od prej. Namreč, v zadnjem desetletju vseh mogočih napadov povsod po Evropi je dobršen del napadalcev izhajal iz druge ali tretje generacija priseljencev, ki očitno še vedno niso osvojili osnov zahodne civilizacije. In jih tudi ne bodo. Pri tem je popolnoma vseeno, ali so na Zahodu rojeni ali naturalizirani, ali so prišli v zahodne države zaradi ekonomskih razlogov ali zaradi političnega pregona. Sicer pa se številni izmed tistih, ki so menda na Zahod pribežali zaradi političnega, nacionalnega ali verskega pregona, občasno vračajo v izvorne države kot turisti.
Priča smo popolnemu logičnemu nesmislu. Migranti tretjega sveta menda zapuščajo domače države, ker se tam ne počutijo dobro; ker se ne počutijo varno; ker jim družbene razmere domnevno ne dopuščajo osebnega napredovanja in rasti. Potem pa pridejo na Zahod in so spet nesrečni in nezadovoljni. In delajo vse, da bi države, v katere so se priselili, spremenili v bolj ali manj zveste kopije držav, iz katerih so se odselili, ker so se tam počutili nesrečne in zatirane. Ob tem v Evropo prinašajo še svoje politične, nacionalne, verske in plemenske spore. Da o kriminalu niti ne govorimo.
Migranti sejejo nasilje tudi v Franciji
Tudi Francija ima že dolga leta težave z migrantskim nasiljem. Doživeli so celotno paleto, tudi teroristične napade z bombami, strelnim orožjem in improviziranimi sredstvi, kot so avtomobili, s katerimi so orali po ljudeh na promenadi. Morilski napadi se vrstijo kot po tekočem traku, tarča so otroci na igriščih, učitelji pred šolo, duhovniki za prižnico, trgovci za pultom, najstniki na veselici, novinarji, policisti, naključni mimoidoči, sosedi …
Zadnji primer je 24-letna Francozinja Barbara, ki jo je umoril maroški priseljenec. Našli so jo mrtvo v svojem stanovanju v Avignonu, popolnoma golo od pasu navzdol, z jasnimi znaki pretepanja na obrazu. Za zločin je obtožen Fouad Laazar, maroški priseljenec s 17 predhodnimi obsodbami. Ujeli so ga na Nizozemskem na podlagi evropskega naloga za prijetje. Njegova kartoteka vključuje posedovanje orožja, grožnje s smrtjo, nasilništvo, ugrabitev, ugrabitev z mučenjem in barbarskimi dejanji, vožnjo brez vozniškega dovoljenja ter preprodajo drog.
Barbarina sestra je dejala: »Bila je vesela, nasmejana ženska, polna življenja, ki je globoko ljubila svojo družino. Bila je lepa. Kar se ji je zgodilo, je grozljivo. Ta dejanja so neodpustljiva. Besni smo zaradi tega nasilja. Kdo ima pravico vzeti življenje lepi 24-letni ženski, ki ima pred seboj vso prihodnost?«
In spet so tu levičarski »migrantoljubci«, ki so skušali primer najprej prikriti, nato pa ga marginalizirati. »Naključje nima rasnega ozadja, neuravnovešen posameznik« in tako naprej. V bistvu ni kriv on, pač pa so krivi zahodnjaki. Morali bi »revčka« sprejeti, ga obsuti z ugodnostmi, legalizirati njegov status …
Nora poteza španske leve vlade
Točno to je storila španska levičarska vlada Pedra Sáncheza, ko je mimo parlamenta odobrila množično regularizacijo – po domače rečeno amnestijo – za približno pol milijona ilegalnih migrantov, ki so že v Španiji. Po prvih napovedih pa se lahko ta ukrep razširi celo na 1,25 milijona ilegalnih igrantov. Program omogoča enoletna dovoljenja za prebivanje in delo z možnostjo podaljšanja, kar naj bi integriralo ilegalne migrante. Sánchez je to dejanje zagovarjal kot »akt pravičnosti« in pragmatično rešitev, ki naj bi prispevala k gospodarski rasti.
Kritiki – med njimi so opozicijska stranka Vox pa tudi policijski sindikati – opozarjajo, da takšna politika deluje kot močan faktor privabljanja novih migrantov in krepi obstoječe kriminalne mreže.
Posledice Sánchezove politike se že kažejo, predvsem v Kataloniji. Katalonija je sicer levičarska trdnjava, v kateri stranke vseh odtenkov rdeče na volitvah zlahka dosežejo od 80 do 85 odstotkov glasov. Že pred Sánchezovo amnestijo so bile varnostne razmere v Kataloniji nasploh, v prestolnici Barceloni pa še posebej, blago rečeno porazne.
Statistični podatki iz preteklih let kažejo, da tujci v Barceloni predstavljajo nesorazmerno velik delež aretiranih. Leta 2024 so tujci, ki sicer pomenijo približno 18 do 24 odstotkov prebivalstva Katalonije, zakrivili skoraj 79 odstotkov vseh aretacij v Barceloni, vključno z 91 odstotki aretacij zaradi tatvin in 83 odstotki zaradi nasilnih ropov. Velik delež nasilja je povezan z mafijami z Balkana, iz Latinske Amerike in Severne Afrike. Po amnestiji pa je v letošnjem maju kriminal eksplodiral. Število napadov z nožem se je početverilo, število streljanj se je podvojilo, spolno nasilje pa se je povečalo za petdeset odstotkov.
Glavno mesto Katalonije je epicenter te varnostne krize, a nasilje se širi tudi v sosednja mesta, kot sta L’Hospitalet de Llobregat in Badalona, ter v priljubljena turistična središča na Costa Bravi, kot je Lloret de Mar. Profesionalni morilec je na terasi bara v Poblenouju ubil mafijskega šefa, v Zoni Franci so sredi ulice ustrelili moškega, v Badaloni pa je romunski državljan umrl v pretepu v karaoke baru. Posebej grozljiv je bil primer desetletne deklice v Badaloni, ki jo je zadela zablodela krogla med obračunom tolp. V Espluguesu de Llobregat pa je migrant zabodel Kitajko, ki je bila v Španiji približno eno leto.
Le remigracija bo rešila našo civilizacijo
Očitno nasilnežem ob pomanjkanju žrtev med avtohtonim prebivalstvom pridejo prav tudi somigranti. To so dokazali migranti na Nizozemskem, ki so se v hotelu, spremenjenem v migrantski center, stepli med seboj in pri tem popolnoma uničili notranjost hotela.
Migrantsko nasilje bolj kot kar koli drugega odpira oči evropske javnosti. Kljub poskusom, s katerimi progresivne elite branijo multikulturno utopijo, se širi upor avtohtonega prebivalstva, ki zahteva remigracijo. Evropejci se namreč končno začenjajo jasno zavedati, da so množične migracije eksistenčna grožnja naši civilizaciji.
