Piše: Vida Kocjan
Golobova vlada – nekdanja, saj je za svoje delo na volitvah dobila izstavljen račun – je javni servis obilno zalivala z dodatnimi proračunskimi milijoni prek novel zakona in neposrednih nakazil. Stroški in plače novinarjev, ki predstavljajo največji delež, rastejo, program se je sprevrgel v politično zelo enostranskega. Izdatno so zalivali tudi novinarje in medije, ki so trobili v njihov rog.
V letu 2025 je RTV Slovenija (RTVS) iz državnega proračuna (prek ministrstva za kulturo in urada za narodnosti) prejela okoli 12,3 milijona evrov sofinanciranja. Decembra 2025 je ministrstvo pod Asto Vrečko nakazalo dodatnih 1,3 milijona evrov za zimski regres – izredno, mimo rednega proračuna. Junija 2026 pa je vlada tik pred odhodom prerazporedila še 3,5 milijona evrov za glasbeno produkcijo. Pri slednjem se je zapletlo: pogodbe in sklepa o izplačilu ni želel podpisati nihče, zato RTVS tega denarja verjetno ne bo videl. Skupaj gre za več deset milijonov davkoplačevalskega denarja v zadnjih dveh letih mandata, ki ga prispevajo vsi, ne glede na to, ali RTV gledajo ali ne.
Hkrati so plače na RTVS med najvišjimi v javnem sektorju. Stroški dela redno zaposlenih so za leto 2026 načrtovani pri 100,675 milijona evrov in predstavljajo 64,1 odstotka vseh odhodkov. Kritiki opozarjajo: gre za klasična predvolilna darila na račun davkoplačevalcev.
Finančna slika: stabilnost ali odvisnost?
Z novelo, ki jo je pripravilo in zagovarjalo ministrstvo za kulturo pod Vrečkovo, je vlada zagotovila do 10 odstotkov RTV-prispevka (približno 10 milijonov evrov) za narodnostne programe in 4 odstotke (približno 4 milijone) za glasbeno produkcijo neposredno iz proračuna. Skupaj gre za 13–14 milijonov evrov dodatnih proračunskih sredstev letno.
Za leto 2026 je RTVS določil proračun s prihodki in odhodki v višini 158,85–162,86 milijona evrov (presežek naj bi bil zgolj nekaj tisoč evrov). Od tega naj bi iz RTV-prispevka prišlo okoli 109 milijonov evrov, preostalo pa iz proračunskih sofinanciranj (okoli 13 milijonov prek ministrstva za kulturo in urada za narodnosti) ter drugih virov. Brez teh 13 milijonov bi RTVS načrtoval 9,5 milijona evrov. Javni servis je tako postal odvisen od dobre volje aktualne oblasti – in te volje je bilo v času Golobove vlade veliko.
Svet zavoda RTVS in vloga aktivista Forbicija
Najvišji organ upravljanja je svet RTVS, ki ga od junija 2023 vodi Goran Forbici. Slednji je vodilni levičarski aktivist (direktor nevladnega CNVOS). Poznavalci navajajo, da je del »repolitizacije« in v veliki meri odgovoren za odvisnost RTVS od levičarske srenje.
Poslovanje, število zaposlenih in neučinkovitost
V letu 2024 je RTV Slovenija poslovala z izgubo 2,06 milijona evrov (prihodki 146,3 milijona evrov, odhodki 148,4 milijona evrov). Konec leta 2024 je bilo zaposlenih 2.054 ljudi. V letu 2025 je zavod dosegel presežek 3,6 milijona evrov (prihodki okoli 158 milijonov evrov). Pomemben delež k temu presežku so prispevala dodatna proračunska sredstva, poleg zvišanja RTV-prispevka. Povprečno je bilo 2.029 zaposlenih, konec leta okoli 2.000. Do konca leta 2026 načrtujejo zmanjšanje števila zaposlenih za 108. Kljub temu je število še vedno previsoko glede na obseg programa in primerjave z drugimi državami. Stroški dela redno zaposlenih presegajo 100 milijonov evrov (64,1 odstotka vseh odhodkov za 2026). Kljub obljubam o racionalizaciji in digitalni preobrazbi se število zaposlenih krči zelo počasi. Če bi ukinili RTV-prispevek in prešli samo na proračun, bi po nekaterih izračunih morali število zaposlenih zmanjšati na okoli 950.
Primerjava s hrvaškim HRT in drugimi v regiji
Hrvaška HRT (prebivalstvo: 3,8 milijona) za leto 2026 načrtuje prihodke v višini okoli 200,7 milijona evrov z 2.720 zaposlenimi in povprečno bruto plačo le 1.458 evrov. Na RTVS je povprečna bruto plača 3.053 evrov – več kot dvakrat višja. HRT je sprejel sklep o 30-odstotnem zmanjšanje števila zaposlenih do leta 2027. V primerjavi z ORF (Avstrija) in drugimi EU-servisi Slovenija izstopa po visokih plačah, počasni racionalizaciji in naraščajoči odvisnosti od proračunskih injekcij prek ministrstva za kulturo.
HRT posluje z nižjimi plačami in večjo racionalizacijo, RTVS pa z višjimi stroški na prebivalca in odvisnostjo od sredstev davkoplačevalcev. Slovenska plačna reforma je prinesla dodatna povišanja (za 1–4 razrede). Ne glede na to gledanost nekaterih programov pada, digitalna preobrazba pa zaostaja.
Sofinanciranje drugih medijev
V času mandata Golobove vlade so močno povečali obseg in vrednost javnih razpisov za medije. Proračun ministrstva za kulturo, kot so si ga zastavili, je narasel z okoli 237 milijonov evrov (2022) na 282 milijonov v letu 2026 in skoraj 298 milijonov v letu 2027. Pomemben del dodatnih sredstev je šel prav za medije – prek rednih letnih razpisov za programske vsebine in novih mehanizmov, kot je neposredno sofinanciranje plač novinarjev.
Kritiki (Združenje novinarjev in publicistov – ZNP, prejšnja opozicija, desnosredinski mediji) so razpise označili za klientelizem in favoriziranje levih medijev. Neposredno subvencioniranje plač v zasebnih medijih je namreč redkost v EU in predstavlja tveganje za uredniško neodvisnost – država plačuje novinarje, ki potem poročajo o njej. Poleg tega so bila sredstva v veliki meri dodeljena medijem, ki so naklonjeni vladni politiki, medtem ko so desnosredinski in kritični mediji ostali spregledani ali podhranjeni.
Program: neuravnoteženost in notranji spori
Po »depolitizaciji« v letih 2022–2023 so se pojavile obtožbe o repolitizaciji. V informativnih oddajah RTVS prevladujejo levi in levosredinski komentatorji. Gledalci poročajo o prevelikem poudarku na ideoloških temah na račun nevtralnega informiranja. Varuhinja pravic gledalcev je prejela na stotine pripomb o pristranskosti. ZNP je volilne večere označil za kršitev načel javne televizije.
Zakaj je to problem? Javni servis plačujemo vsi, a ga je v času Golobove vlade vse bolj financirala politika prek ministrice Vrečkove. Visoke plače, dodatna proračunska sredstva in število zaposlenih zahtevajo profesionalizem in pluralnost. Ko program postane orodje ene strani, izgubi legitimnost – še posebno v primerjavi z bolj racionalnimi servisi, kot je HRT. Hkrati pa se z davkoplačevalskim denarjem sofinancirajo tudi zasebni mediji, kar krepi enostranskost celotnega medijskega prostora.
Napovedi nove koalicije in nove ministrice za kulturo
Nova vlada Janeza Janše (junij 2026) je na mesto ministrice za kulturo imenovala Ignacijo Fridl Jarc (SDS). Pričakovati je strožji nadzor nad porabo proračunskih sredstev, zahteve po večji racionalizaciji (zmanjšanje zaposlenih, nižji stroški) in morda revizijo novel ter razpisov iz časa Vrečkove. Nova ministrica je že napovedala pregled financiranja javnih zavodov in poudarila potrebo po resnični neodvisnosti brez političnih daril.
Dejstvo je namreč, da potrebujemo transparentno financiranje, strožji nadzor nad uredniško politiko, resnično pluralnost in resno racionalizacijo (kot na HRT). Dokler bo RTVS ostal odvisen od proračunskih »daril« in notranje razdeljen, bo težko govoriti o neodvisnosti.
Darilo Golobovih svojim tik pred odhodom
Golobova vlada oz. v njenem imenu ministrstvo za kulturo je bilo tik pred odhodom zelo radodarno tudi do nekaterih drugih, njim naklonjenih medijev in posameznikov. Ključna razpisa sta bila:
1, Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev (za 2026): 4,1 milijona evrov. Sredstva so bila razdeljena med nacionalne medije (Dnevnik, Mladina, Večer, Delo itd. – od 80 do več kot 100 tisoč evrov) in lokalne oziroma regionalne medije (Radio Študent, različni regionalni radii po 100 do 120 tisoč evrov). Skupaj so izbrancem v obdobju 2022–2026 poklonili okoli 18–20 milijonov davkoplačevalskih evrov.
- Sofinanciranje stroškov plač novinarskih delovnih mest: 4 milijone evrov (po 2 milijona evrov letno za obdobje 2026/2027). Do 3.000 evrov bruto mesečno na novozaposlenega novinarja, urednika, fotoreporterja, preverjevalca dejstev, podatkovnega analitika, videografa ali drugega medijskega delavca (za polni delovni čas).
