Piše: Frančiška Buttolo
Pričujočega članka sploh ne bi napisala, če mi nekdo iz mojega najožjega okolja danes zjutraj (20. 6. 2026) ne bi rekel, da obstaja precejšnja nevarnost za atentat na gospoda Janeza Janšo, torej na predsednika vlade Republike Slovenije. Najprej sem bila začudena, nato pa sem se z njegovim mnenjem povsem strinjala. Navsezadnje gre za dobrega poznavalca domače in svetovne politike (ki redno – in zelo resno – bere tudi uvodnike tednika Demokracija), vendar pa le redko, povsem drugače kot jaz, izreka prehitre sodbe in zlasti obsodbe. Predvsem pa nikoli na prvo žogo ne ocenjuje niti leve niti desne slovenske politike.
Takšna izjava me je res zelo presenetila. V resnici pa sploh ni niti presenetljiva niti neutemeljena. Kajti – večinoma inovativna – notranja in zunanja politika gospoda Janeza Janše je, nazadnje zlasti z izborom sodelavcev v sedanji vladi, močno utrdila odnose med desnimi in nekaterimi zmernejšimi levimi strankami v Sloveniji, pa tudi z državami, ki so bile nekoč republike socialistične Jugoslavije, prav tako v EU, z Zahodom in tudi z državami, s katerimi so potrebni nadaljnji miroljubni pogovori. Ti bi lahko kar največ pripomogli k doseganju kompromisnih rešitev najhujših sporov, s katerimi bi se – kljub morebitnim pomislekom – vendarle večinoma strinjale vse strani, tudi tiste, ki so med seboj najhuje sprte.
Takšna sedanja politika gospoda Janeza Janše pa je gotovo velik trn v peti ostankov »permanentne« komunistične revolucije v Sloveniji, saj se ti nočejo posloviti od vseh svojih pridobitev, svojih spomenikov, svojih privilegijev – in zlasti od nedotakljive oblasti sedanjih »vazalov« prvega komunista v Sloveniji. Ta se gotovo ne bo nikoli miroljubno odpovedal svojemu revolucionarnemu vodstvu slovenske države, temveč bo storil prav vse, da bi – vsaj zaradi vidne sledi svojega boja v slovenski ponarejeni komunistični zgodovini – preprečil normalno demokracijo in normalno demokratično oblast v Sloveniji, pa čeprav za ceno izginotja slovenske države. Saj ta država, kot je povedal vsemu svetu, nikoli ni bila njegova intimna opcija, ali kakor se je pač izrazil – vsekakor je bil zelo proti samostojnosti Slovenije. Vse to kaže, da je ta človek, sedanji vodilni komunist v Sloveniji, skrajno nevaren; v resnici bi se moral popolnoma umakniti iz slovenske politične javnosti, ker ogroža slovensko demokracijo in obstoj države.
V Sloveniji – zaradi še vedno ne povsem končane komunistične revolucije – nikakor ne smemo podcenjevati nekaterih revolucionarnih skupin, ki so lahko tudi smrtno nevarne za obstoj slovenske demokracije in slovenske države. Lepo prosim, dragi slovenski državljani: ali lahko zaupamo nekomu, ki je imel v svojem uradu – v kabinetu predsednika države – zaposlenega kot svetovalca glavnega aktivista za čimprejšnjo zakonsko dovoljeno evtanazijo v Sloveniji? Kot je znano, je bila evtanazija ena najljubših Hitlerjevih »metod« za očiščevanje družbe vseh tistih plasti prebivalstva, od katerih država nima nikakršnih koristi, temveč eno samo veliko izgubo. Ali lahko v Sloveniji zaupamo takšnemu politiku, da ne bo morda posegel po »likvidacijah« svojih nasprotnikov, antikomunistov? Saj se mu zdi evtanazija povsem normalno reševanje socialnih vprašanj, poleg vsega pa še laže, ker naj ne bi imela tako grozljivega namena in smisla.
Nazadnje, dragi državljani: ali lahko zaupamo, da ne bo zakuhal kakšnega političnega atentata, politiku, ki ni le v dobrih odnosih z nekaterimi bližnjevzhodnimi terorističnimi organizacijami, temveč se tudi do Slovencev vede kot neozdravljivo bolni politični narcis? Kaj naj drugega kot atentate pričakujemo od politika, ki je tik po odkritju množičnih povojnih grobišč s tisočerimi nedolžnimi žrtvami (nikoli obtoženimi, nikoli obsojenimi) za slovenske medije – prav ledeno hladno – izrekel stavek, da je zanj takšen dogodek drugorazredna tema. Pa je povsem vseeno, ali bi bile v grobiščih žrtve komunistov, kot v tem primeru, ali pa žrtve domobrancev oziroma katerekoli okupatorske politike. Drugorazredni dogodek to nikakor ni bil. Ne, sama takšnemu politiku ne bi zaupala. Javno bi opozarjala, da gre za hudo nevarnega politika z zmanjšano sposobnostjo čustvovanja, kot je to značilno za številne vodilne totalitarne politike. In takšnih je žal vedno dovolj na vseh totalitarnih straneh političnega življenja. Vendar pa gre v tem primeru za še posebno nevarnega politika, ker sodi med tiste vsega zmožne narcise, ki so tudi poklicno, na najvišji ravni, izurjeni za najbolj brezvestna dejanja – s teoretično, sistematično in historično izobrazbo. Saj drugače ne bi mogel tako nekulturno označiti množičnih pobojev v Sloveniji.
Zavedati se moramo, dragi slovenski državljani, da se takim ljudem še vedno kolca po revolucionarnih – in tudi totalitarnih – oblastniških časih. Zato nekatere močne politične skupnosti, na primer vrh komunističnih ostankov nekdanje Partije v Sloveniji (z vsemi mogočimi privilegiji), podpirajo in ohranjajo aktivne v delu najvišje slovenske leve politike, ne pa v vsej. Zato je potrebno slovenske državljane neprestano opozarjati, da bi morali ti – bolj ali manj komunistični – politiki zapustiti vse politične položaje in službe, končati pa bi se moralo tudi njihovo pojavljanje v politični javnosti, zlasti v prvih vrstah povabljencev, ko gre za različne državne proslave in druge svečane dogodke. Ti politiki, močno jugonostalgični, namreč niso demokratični, so pa tudi najnevarnejši politični narcisi.
