Piše: Blagovest.si
Pred nekaj leti, ko sem delal intervju s tedaj še murskosoboškim (danes koprskim) škofom dr. Petrom Štumpfom, me je sogovornik opomnil na dokaj skrb vzbujajoč trend med verniki: vse manj imajo vere, ostajajo pa zvesti določenim navadam, denimo maše za pokojne in za zdravje, procesije proti neurjem, medtem ko sami vere sploh nimajo. Vse stavijo na »magijo«, torej na neko navado, ki naj bi sama po sebi učinkovala.
Pojav mi je znan. Gre za nekaj, kar pojasnjuje »šunka-krščanstvo« za veliko noč, vendar je dejansko bolj problematičen. Karikatura takšne »vere« se na primer izkaže v kakšni objavi na facebooku. Na primer: »Vpišite besedo ‘amen’ in danes se vam bo zgodilo nekaj lepega.« In seveda sledi cela gora odgovorov. Celo nekatere svoje znance sem našel vmes. Bog kot avtomat, v katerega vržete kovanec. Zakaj pa ne?
Težava je, da Bog ne igra po tovrstnih naših »pravilih«. Zato ne preseneča, da je vedno več takšnih, ki izražajo svoje razočaranje nad Bogom. Vrgli so kovanec v božji avtomat, dobili pa – nič.
Pred tednom dni je bila tudi v župniji, kjer živim eno desetletje, procesija na praznik Svetega Rešnjega Telesa. Manj slovesna kot prejšnja leta. Nič petja evangelijev, nič posutega cvetja, tudi pevski zbor, v katerem pojem, je imel tokrat skromnejšo zasedbo. Udeležba je bila že na sami maši zelo skromna. Pa zapovedan praznik gor ali dol – mnogi »nedeljniki« niso prišli. Procesija pa je bila sploh skromno obiskana. Če ocenim čez palec, je tokrat prišla kakšna četrtina vseh tistih, ki so bili udeleženi na moji prvi procesiji v tej župniji (leta 2016). Kar je znatna razlika.
Celoten članek si preberite tukaj:
