Piše: C. R.
Na srečanju Evropske ljudske stranke (EPP), ki je 24. aprila letos potekalo v Rimu, je kot edini predstavnik iz Republike Slovenije sodeloval prof. dr. Andrej Fink, član Izvršilnega odbora Krščanskega Foruma SDS. Razprava, ki je bila postavljena pod širši krov »Vloga Krščanske demokracije pri oblikovanju evropske družbe in politike«, je bila zasnovana okoli dveh temeljnih vprašanj, ki jih je vodstvo EPP formuliralo udeležencem in ki danes zadevata samo bistvo evropske identitete in prihodnosti demokratične Evrope: I.) »Komu pripada krščanska dediščina?«, ter II.) »Ali lahko krščanska demokracija ponovno osvoji družbo?«
Gre za vprašanji, ki presegata dnevno politiko in segata v samo jedro evropske civilizacije, njenega kulturnega spomina in politične odgovornosti. Prof. dr. Andrej Fink je v svojih nastopih posebej poudaril, da Evropa brez krščanskih vrednot izgublja svojo notranjo trdnost, kulturno identiteto in moralno orientacijo. Po njegovem prepričanju krščanska dediščina ni zgolj zgodovinski spomin ali kulturni okras evropskega prostora, temveč živ vrednostni temelj, na katerem so zrasli evropska demokracija, človekovo dostojanstvo, odgovornost, solidarnost in razumevanje skupnega dobrega.
V razpravi je opozoril tudi na nevarnosti sodobnega populizma, ki skuša krščansko dediščino pogosto uporabljati kot politično orodje brez resnične vsebine in brez pristnega razumevanja vrednot, iz katerih ta dediščina izhaja. Ob tem je poudaril, da krščanske vrednote ne morejo ostati zgolj v zasebni ali simbolni sferi, ampak morajo biti navzoče tudi v javnem in političnem življenju, kjer se skozi odgovorno politično delovanje uresničujejo v skrbi za človeka in družbo kot celoto.
Prof. dr. Andrej Fink je izpostavil, da krščanska demokracija ni zgolj ena izmed političnih opcij evropskega prostora, temveč politična tradicija, ki temelji na dvatisočletnem civilizacijskem izročilu in celostnem razumevanju človeka – kot osebnosti z duhovno, moralno, družbeno in osebno razsežnostjo. Prav zvestoba tem temeljnim krščanskim načelom je po njegovih besedah ključna za prihodnost evropske družbe in za ponovno utrditev zaupanja ljudi v demokratične institucije.
Ob tem je spomnil tudi na ustanovne očete evropskega povezovanja – De Gasperija, Schumana in Adenauerja – ki so po tragediji vojn prav na krščanskih vrednotah gradili idejo povezane Evrope ter v njih prepoznali temelj miru, sodelovanja in politične stabilnosti.
Prof. dr. Andrej Fink je svoja prispevka predstavil v italijanskem jeziku, enem izmed uradnih jezikov srečanja, ob zaključku pa ju je v italijanski in angleški različici izročil tudi tajništvu srečanja.
Njegov nastop je bil izraz jasnega prepričanja, da prihodnosti Evrope ni mogoče graditi na ideološki praznini, relativizmu ali politični improvizaciji, temveč na trdnih krščanskih vrednotah, ki so evropsko civilizacijo skozi stoletja oblikovale in ji dale zgodovinsko moč, kulturno identiteto ter demokratično stabilnost.
V nadaljevanju v celoti objavljamo njegov prispevek in razmislek o krščanski dediščini, evropski identiteti ter vlogi krščanske demokracije v času političnih in družbenih preizkušenj:
»Komu pripada krščanska dediščina? Lažna trditev populistov.
Govorim kot član Krščanskega foruma naše Slovenske demokratske stranke. Vprašanje, s katerim začenjamo, je samo po sebi zanimivo, saj kaže na dve resničnosti: 1) Obstaja dediščina, nekaj pomembnega, za kar se dediči običajno potegujejo; 2) Ta dediščina je krščanska. Krščanska dediščina je preveč resna, da bi si jo prisvojili in z njo ravnali lahkomiselno, hkrati pa je ogromno duhovno, družbeno, kulturno in politično bogastvo, ki ga je treba skrbno varovati, da se izognemo popačenju. Z njo ni mogoče ravnati poenostavljeno, ker zajema človeka v vseh njegovih razsežnostih. Populistična gibanja, tako desničarska kot levičarska, so jo poskušala uporabiti za svoje nekrščanske cilje, za kar so jo morali manipulirati in jo izkrivljati.
Populizem ločuje idejo od realnosti. Ločuje realnost ljudstva od ideje o njem. Iz » populusa « (ljudstva) ustvarja nov »izem«. Je abstrakcija, ki ima žal praktične posledice. Tako plemenita resničnost kot je ljudstvo, je manipulirana, da postane skoraj ideologija, čeprav »šibka« in poceni ideologija, ki služi skritim motivom. Glavne značilnosti populizma so: lahko spodbujanje retorike; poenostavljeni odgovori na kompleksna vprašanja in probleme; apeliranje na čustva in predsodke; močna demagogija; veliko »družbene dinamike«; več oblike kot vsebine; je »instrument« in »praksa«, zgolj aktivizem; izrablja nezdrav družbeni pojav kričečih množic; te množice delujejo kot »razvajen otrok, ki cepeta«, ki mu sebični politiki privoščijo »vse, kar si želi«, ne pa tistega, kar je dobro zanj. Spominja nas na »kruha in iger (panem et circenses)« starega Rima. Ni važno na čem temelji pojav: lahko je oseba, lahko majhna skupina ljudi, lahko neka »ideja« – vendar zelo nejasno definirana. V tem okolju ni prostora za poštene politike, ker jih množice s svojim »oboževanjem« kvarijo. Tako populizem kot zdrava demokracija temeljita na ljudeh (ljudstvu), toda populizem je patologija demokracije. Populizem se pojavi tam, kjer so demokracija in njene institucije šibke, v krizi ali celo tam, kjer je morda neustrezno razumljena krščanska dediščina.
V današnji Evropi se moramo vprašati, koliko prostora je še za krščansko dediščino oziroma kaj je od nje ostalo. V najboljšem primeru je krščanska dediščina prisotna preveč šibko. Zato smo tam, kjer smo. V našem javnem življenju je bistveno, da ponovno odkrijemo in priznamo vse pristne krščanske vrednote, zaradi katerih je Evropa postala velika civilizacija. Evropa je krščanska religija in kultura. Žal pa te vrednote že desetletja in stoletja bledijo. Kar je od njih ostalo, lahko zlahka postane žrtev populističnih demagogov vseh vrst, ki niso sposobni nobene globine. Krščanska dediščina pripada tistim, ki jo spoštujejo, cenijo in vsakodnevno prakticirajo s prepričanjem in energijo, ki presega trivialne površnosti.
Ne moremo si privoščiti izgube družbe! Ali jo lahko krščanska demokracija ponovno osvoji?
Na vprašanje kategorično odgovorimo: DA.
Vendar … to bomo dosegli z zvestobo in doslednostjo krščanskim načelom političnega reda, ki imajo univerzalno vrednost in ki jih tukaj nimam časa razlagati. Krščanstvo vsebuje bogate norme za individualno življenje, pa tudi za družbeno in javno življenje. Nujno je imeti pred očmi, da je politika najvišji izraz zapovedi »Ljubi svojega bližnjega«, ker skrbi za dobro ne le našega bližnjega, torej tistega, ki je poleg nas, ampak tudi za skupnost, torej za vse.
Stranke, ki priznavajo krščanske temelje (ne glede na to, ali se imenujejo krščanski demokrati, kot moja), niso le »ena stranka več«, kot jih je mnogih. Smo “posebne stranke” z vrednotami, ki so stare dva tisoč let. Vse druge stranke temeljijo na idejah, ki so se pojavile pred dvema ali tremi stoletji. Seveda ne zamenjujemo politične dejavnosti z oznanjanjem vere. To pripada Cerkvam. Vendar pa obstaja simbioza med obema, ki mora obstajati v ljudeh, z njihovimi fizičnimi, psihološkimi in duhovnimi značilnostmi. Med tema področjema ne sme biti nezdrave pomešanosti, temveč sodelovanje. Vsak koncept človeka, ki zanemarja enega od teh elementov ali če mu, nasprotno, daje prevelik pomen, stori temeljno napako, in v politični zgodovini je bilo veliko takšnih napak, ki jih še vedno najdemo. Verska sfera je intimna sfera, toda iz te intimnosti jo je treba projicirati v politično življenje. Brez te projekcije je intimna sfera sama po sebi nesmiselna.
Soočeni s populizmom različnih vrst ima krščanska demokracija na voljo bogastvo virov in vrednot, ki spodbujajo razmislek med današnjimi evropskimi državljani, preveč udobno ugnezdenimi v precejšnji meri blaginje. Od nas je odvisno, da zagotovimo, da bo krščanska dediščina živa, aktivna in oprijemljiva. Da bi to dosegli, nam ni treba na vsakem koraku govoriti v “krščanskem jeziku”. Kar moramo storiti, je, da ravnamo v skladu z njenimi bistvenimi načeli. Če nam to ne uspe, bodo populisti in prodajalci politične kramarije in megle prevzeli nadzor ne le nad družbo, ampak celo nad samo krščansko dediščino s pomočjo lažnih, psevdo-religioznih idealov. Tega ne smemo dovoliti. Krščanski ljudje v politiki imamo dovolj orodij, da damo vsebino in obliko našim družbam in politikam. Tako vsebina kot oblika bosta dali pravi pomen skupni evropski družbi, ki ji hočemo služiti z neomajno zvestobo.
Ne pozabimo na evropske ustanovne očete: De Gasperija, Schumana, Adenauerja. Vsi so morali delovati v težkih časih, ko družba ni bila le v krizi, temveč je bila praktično razpadla. Iskreno politično delovanje ni bilo nikoli lahko. Vendar so oni delovali s prepričanjem, energijo in vztrajnostjo. Spomnimo se besed Roberta Schumana: »Evropa bo krščanska ali pa je ne bo«. Ali, v drugi različici, »Demokracija bo krščanska ali pa je ne bo«. Stranke s krščanskodemokratskimi temelji »nimajo alternative«. Če ne bomo to, kar moramo biti, bomo izginili, da ne omenjamo naših družb.
Povrnimo se k prvotnemu vprašanju: Ali lahko ponovno osvojimo družbo? DA, vendar z vrednotami, vrlinami, vztrajnostjo in zgledom. To je edino učinkovito “orožje”, proti kateremu so naši nasprotniki nemočni.«
