Piše: Nova24tv.si
Afera JBTZ maja 1988 je močno pretresla tedanjo slovensko javnost in postala eden najpomembnejših političnih dogodkov v zadnjih letih Jugoslavije. Proces proti Janezu Janši, Ivanu Borštnerju, Davidu Tasiću in Franciju Zavrlu pred vojaškim sodiščem je sprožil val protestov ter združil številne posameznike in organizacije v zahtevi po spoštovanju človekovih pravic in svobodi izražanja. Afera JBTZ danes velja za enega ključnih mejnikov na poti Slovenije v demokracijo in poznejšo osamosvojitev.
Nekdanji član Odbora za varstvo človekovih pravic, kasneje politik, danes znan pisatelj, ki razkriva drobovje in temno delovanje UDBE, Igor Omerza na družbenem omrežju X te dni razkriva takratno dogodke. Od tedaj je minilo 38 let, a posledice takratnega dogajanja so relevantne še danes.
“V torek, 31. maja 1988, ob 11.45, so udbaši odpeljali mene in Janšo iz Mikro Ade. Tam so v javni preiskavi (prej v tajnih) našli vojaški dokument. Mene so po nekaj urah izpustili, Janeza pa aretirali. Začela se je afera JBTZ in hkrati z njo slovenska pomlad,” je zadnji dan maja zapisal Omerza.
Omerza pojasni, zakaj se je komunistična oblast odločila Janšo procesirati preko vojaškega sodišča. “Kučan et consortes so mislili s predajo Janše vojski blokirati demokratične procese in si pri tem umiti roke, a so se ušteli. Nehote so sprožili slovensko pomlad, ki je demokratizirala in osamosvojila Slovenijo. Žal pa so ohranili veliko moč in vpliv, kar nas tepe še dandanes.”
Tistega dne je v Beograd romalo poročilo zadnjega načelnika SDV oz. UDBE Ivana Eržena, v katerem je poročal o dogajanju. Kot razkriva Omerza, je prav ta Eržen kasneje bral poročila konfidentke UDBE, današnje komisarke Marte Kos.
Že dan kasneje se je začelo civilno vrenje, ki se je z vsakim dnem stopnjevalo. Novinar Mladine Gorazd Suhadolnik je naslednji dan pod Prešernovim spomenikom prebral izjavo mladinskih glasil (Mladina, Radio Študent, Katedra, Tribuna).
Sledila je izjava urednikov Časopisa za kritiko znanosti, ki sta jo podpisala Bojan Korsika in Igor Bavčar. Istega dne so sledile izjave filozofov in sociologov z odprtim pismom, naslovljenim na predsedstvo in socialistično skupščino, ter izjava uredništva Literatura – Problemi.
Prvega junija zvečer so se na Kersnikovi 4 zbrali Janševi podporniki. Omerza se spominja: “V dvorani Kapelica (Kersnikova 4) so se zvečer 1. junija 1988 zbrali vsi, ki so po dnevu tekali po Ljubljani, pisali protestne izjave in razglabljali, kaj lahko storijo/storimo za zaprtega Janšo. To je bila hrbtenica nastajajočega Odbora za varstvo človekovih pravic.”
Na srečanju je nastala “Izjava za Janeza Janšo”, redakcijo katere je nato v prostorih podjetja Mikro Ada opravil Bavčar “s kolegi”.
“Že zjutraj 1. junija 88 so sestankovali novorevijaši, med njimi “žrtve” Udbe (France Bučar – Tikveš, zakonca Hribar – Filozofinja in Filozof, Alenka Puhar – Priloga). Za kratko Izjavo so zbirali podpise in jo dali v potrditev Plenumu kulturnih delavcev (2. junija). Vsi ZA!”
Novorevijaško izjavo je podpisala pisana druščina posameznikov, tudi tisti, ki so se kasneje znašli na nasprotnih političnih bregovih. Pluralna zasedba je nato zaznamovala tudi Odbor za varstvo človekovih pravic.
“Po plenumu je S. Hribar odšla k Bavčarju in mu predlagala “široko pluralni” Odbor. To je Igor sprejel, saj je že sam razmišljal in se ta dan že z različnimi ljudmi pogovarjal o tem. V svoj dnevnik je 2. junija 88 zapisal misel o ustanovitvi Glavnega odbora demokratične fronte.”
Janši so podporo izrazili tudi v mednarodnem združenju pesnikov, esejistov in pisateljev. Za to je bil zaslužen predsednik slovenskega PEN-a Drago Jančar.
2. junija so začeli prihajati izrazi podpore iz slovenskih mest.
Oglasila se je tudi Katoliška cerkev: “Izjemnega pomena za nas (do grla vpletenih v dogajanje) je bila ostra drugo-junijska “Izjava” Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski pokrajinski škofovski konferenci (božji mlini sicer meljejo počasi!), citiram “naj se Janez Janša takoj izpusti iz zapora”!!!”
Odboru se pridruži tudi Lojze Peterle. “Igor Bavčar je še pred Odborom prevzel “vajeti” v svoje roke. Tu ni bilo pripomb. No, ko je prebral Izjavo “škofovske” komisije, je poklical pomembnega laika Lojzeta Peterleta (Revija 2000) in ga pridobil za sodelovanje. Pozneje je tako Lojze postal član vodstva/kolegija Odbora.”
Tretjega junija pride tudi do uradne ustanovitve Odbora za varstvo človekovih pravic. “V petek, 3. junija 1988, je bilo rojeno največje odporniško gibanje, kar ga pozna novejša zgodovina slovenskega naroda!,” je ustanovitev komentiral David Tasić.
Pismo podpore pride tudi iz Beograda. Pismo je podpisala pisana druščina posameznikov, med njimi Vuk Drašković, Zoran Đinđić, Milovan Đilas, Nebojša Popov, Vesna Pešić, Pavluško Imširović in Vojislav Šešelj.
Tistega dne Tanjug (Jugoslovanska tiskovna agencija) objavi vest o aretaciji Ivana Borštnerja zaradi “suma izdaje vojaške skrivnosti”. “Oder “Odbora” se je začel širiti. Kmalu bosta na njem tudi Tasić in Zavrl! JBTZ torej,” piše Omerza. Ivan Borštner, podčastnik JLA, je bil vir tajnega vojaškega dokumenta, ki je prišel v roke novinarjem Mladine.
Četrtega junija nastane prvo sporočilo za javnost Odbora za varstvo človekovih pravic. Napiše ga Bojan Korsika. Takšnih sporočil je bilo kasneje še 110.
Tistega dne pride tudi do aretacije Davida Tasića. Aretirali so ga na Mostu na Soči. Sledila je preiskava hiše, okrog 22. ure je bil že v vojaškem priporu na Metelkovi v Ljubljani. Naslednji dan so ga z Metelkove odpeljali na Mladino, kjer se je ob 12.35 začela preiskava njegove delovne mize. Na preiskavi je bil prisoten tudi odvetnik Drago Demšar, na katerega je udbovski agent Drago Isajlović kričal: “Odstranite se … Baraba, Tasić je v naših rokah.”
Udbaši so nato našli dokument, ki so ga prej podtaknili. Omerza pojasnjuje: “Po 4 minutah sta udbaš Isajlović in Pivk (iz javne varnosti) našla vojaški dokument v mapi (na mizi)!?? Ker so vojaki 12 ur prej odvzeli Tasiću ključe Mladine, je jasno, da so mu dokument ponoči podtaknili. David je ta papir sicer že v začetku februarja 1988 predal F. Zavrlu!”
Omerza pravi, da bi bilo prav, da tajni policaj Drago Isajlović pove, kako točno so udbaši podtaknili tajni dokument Davidu Tasiću.
Tako se je Mladina odzvala na aretacijo:
Afera JBTZ se je seveda kasneje še nadaljevala. Med obtoženimi se je znašel tudi Franci Zavrl, ki pa se je lahko v procesu branil s prostosti.
Vrhunec vrenja zaradi afere JBTZ je predstavljal množični shod 21. junija 1988 na Kongresnem trgu v Ljubljani, kjer se je zbralo več kot 30.000 ljudi. Demonstracije v podporo četverici JBTZ so veljale za prvi množični politični protest v Sloveniji po drugi svetovni vojni in enega ključnih dogodkov slovenske pomladi.
Vojaški tožilec Živko Mazić je 30. junija vložil obtožnico proti četverici in predlagal, da ostanejo v priporu do konca postopka.
Konec julija je vojaško sodišče vse štiri spoznalo za krive ter Ivanu Borštnerju izreklo štiri leta zapora, Janezu Janši in Franciju Zavrlu po 18 mesecev, Davidu Tasiću pa pet mesecev zaporne kazni. Oktobra istega leta je Vrhovno vojaško sodišče JLA sodbo potrdilo, pri čemer je Tasiću kazen zvišalo na deset mesecev zapora. Zaradi vztrajnih protestov Odbora za varstvo človekovih pravic in množičnih demonstracij so avgusta 1989 pogojno izpustili Janšo, pozneje pa še preostale tri obsojence.
