Piše: Gašper Blažič
Nov mandatar še niti ni izvoljen, pa že kar nekaj tednov poteka pravcati »džihad« oz. pogrom proti vladi, ki je še ni. Vključili so se prav vsi: od strank dosedanje koalicije in mainstream medijev do sindikatov in nevladnih organizacij.
Vse skupaj je povezano s tem, da so se domnevno izpolnile »črne napovedi« glede tega, kaj se bo zgodilo, če pride desnica na oblast. Glavna argumenta sta sprejem interventnega zakona, ki je na visoke obrate spravil sindikate, ter zakonski predlog, ki naj bi uredil dostojen pokop ter ponovno vrnil s strani Golobove vlade ukinjen dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Toda tu gre predvsem za taktiko: najbolj ideološko »umazane« zakone naj bi bodoča koalicija »spravila skozi« čim prej, da se ji pozneje s tem ne bo treba ukvarjati – seveda se pred tem preverja tudi razpoloženje pri vseh strankah, ki ne spadajo v dosedanjo koalicijo. Ki je tako ali tako proti vsemu, kar ima zvezo z razumom.
Resni.ca kot glasnik liberalnega programa
Rok za vložitev kandidature za mandatarja v drugem krogu se je sicer iztekel v torek, 19. maja. Že pred tem so podporo Janezu Janši kot mandatarju napovedali tudi v stranki Resni.ca. Kar je glede na dogajanje pred nekaj leti precej presenetljivo. A takrat so bile razmere drugačne: Resni.ca je bila pravzaprav bolj državljansko gibanje kot prava stranka, ni pa mogla resneje konkurirati Gibanju Svoboda, torej do zdaj največji vladajoči stranki, ki je imela polno podporo globoke države tudi preko medijev. Zato se ne glede na anticepilske proteste ni mogla prebiti v parlament, ji je pa zato to uspelo letos. Kot že rečeno: Resni.ca je zdaj nekoliko bolj v ospredje postavila svoj liberalno usmerjen gospodarski program, medtem ko za zdaj še ni zavzela drže skrajnega suverenizma ter evroskepticizma, ki je sicer značilen za nekatere nacionalistične stranke po Evropi. Razumljivo pa je, da noče biti del koalicije, ne glede na to, da naj bi podpirala bodočo desnosredinsko vlado, kar je spet sprožilo užaljene proteste l(L)evice. A spomnimo: v Šarčevi koaliciji je prav stranka Levica imela nekakšen »nadkoalicijski« status, sama pa formalno ni bila del koalicije. Kot smo že vajeni: levičarji zelo radi projicirajo v nasprotnike to, kar sicer sami počnejo ves čas. A kot je bilo slišati že na sam večer volitev (na Planet TV): o realni podpori desni sredini veliko odloča že konkretna kadrovska sestava poslanske skupine stranke Resni.ca. Kako pomembno dejstvo je to, dokazuje denimo izbor vodje poslanske skupine. To je Katja Kokot, ki je dokaj hitro opozorila nase z odločnim nastopom, zaradi česar so se nato začeli umazani medijski napadi nanjo.
Vrtovec kot mož odločitve
Marsikdo se bo iz večera volitev spomnil ne preveč obetavnih rezultatov, ki so sicer kazali krepak poraz dosedanje vladajoče koalicije, a vseeno ne ravno dobrih možnosti za nastanek kakšne nove razvojne koalicije. Nekaj je jasno: že vsaj nekaj mesecev prej so bile sprejete prave odločitve. Denimo pri NSi, ki je na kongresu izvolila Jerneja Vrtovca za novega predsednika, kar se je izkazalo za dolgoročno zelo dobro potezo. Že zaradi tega, ker je Vrtovec že v času zadnje Janševe vlade pokazal veliko mero državniške modrosti in v primerjavi z nekaterimi drugimi ni bil razdiralen. Prav nasprotno: v nadaljevanju je za skupni nastop na volitvah pridobil zunajparlamentarni stranki SLS in Fokus, po volitvah pa je prišlo še do povezave z Demokrati ter Resni.co v t. i. tretji blok, ki je takoj po konstitutivni seji prevzel pobudo za nove zakone. Pravzaprav je bil tisti pravi začetek izvolitev Zorana Stevanovića za predsednika DZ, že ta poteza je spravila levico v delirij. Že pred tem je postalo jasno, da je bila Golobova zmaga pravzaprav Pirova zmaga in da pomoči Demokratov ter Resni.ce dosedanji koaliciji ne bo. Povedano drugače: Robertu Golobu se je dejansko zgodil Zoran Janković iz leta 2011, saj Pozitivna Slovenija takrat ni mogla sestaviti vlade.
Prioritete koalicijske pogodbe
Seveda pa je potrjevanje mandatarja najprej odvisno od koalicijske pogodbe, ki je bila predložena še pred glasovanjem o mandatarju. Točna vsebina še ni znana, nekaj pa je jasno: Slovenija bo po zgledu Hrvatov dobila poseben organ, ki se bo specialno ukvarjal prav s korupcijo (SKOK), šlo naj bi za specializirano tožilsko enoto, ki bi preganjala korupcijo ter organiziran kriminal. Čeprav se ob tem marsikdo sprašuje, kaj počneta Specializirano državno tožilstvo (ki ima od pred kratkim novega vodjo Ivana Pridigarja) ter Komisija za preprečevanje korupcije (po novem jo vodi Katarina Bervar Sternad). O organu SKOK sicer pišemo posebej. Da so se lahko o novi desnosredinski vladi sploh začeli pogovarjati, je bila sprejeta tudi sprememba zakona o vladi, ki je zmanjšala število ministrstev. Tako so znani že prvi obrisi. Nekateri ocenjevalci političnega dogajanja, kot denimo Jan Macarol, pa menijo, da se vlade preveč izgubljajo v gozdu raznih vzporednih reform, zaradi česar se na koncu ne spremeni nič – namesto tega bi morale koalicijske stranke najprej določiti tri ključne prioritete tega mandata. No, morda pa so že določene: govori se namreč o vitki državi, zmanjševanju davkov ter birokracije, decentralizaciji ter bolj racionalni politiki glede obnavljanja cestne infrastrukture.
Kaj pa novi ministri prihajajoče vlade?
Kakor koli že, petek, 22. maj – točno dva meseca po volitvah –, naj bi prinesel odgovor na vprašanje glede mandatarja, nato pa naj bi sledilo samo še obdobje sestavljanja vlade, a dejansko je že zdaj precej znanega. Že aprila so namreč zaokrožila nekatera imena ministrov, vendar vseh informacij ni mogoče vzeti za suho zlato. Nekateri viri omenjajo povratek Andreja Širclja na ministrstvo za finance, vendar to za zdaj še ni gotovo, tako kot tudi ne povratek Andreja Vizjaka. Bolj verjetno pa je, da bo v vlado znova prišel Zvone Černač, kar velja tudi za Jerneja Vrtovca in Aleša Hojsa. Področje demografije, družine in socialnih zadev naj bi prevzel Janez Cigler Kralj. Anže Logar bi verjetno prej prevzel vodenje skupnega resorja za gospodarstvo in delo. Se pa omenjajo tudi imena tistih, ki doslej z vodenjem ministrstev še niso imeli izkušenj, kot so Valentin Hajdinjak (obramba), Klemen Jaklič (pravosodje) pa tudi Tone Kajzer (zunanje zadeve). Vlada naj bi sicer obdržala ministra za Slovence po svetu, to funkcijo je v zadnji Janševi vladi opravljala Helena Jaklitsch, zdaj pa naj bi jo Bregantova. Več pa za zdaj ni znanega, saj se nekatera imena ves čas spreminjajo. Krožile so celo govorice, da naj bi se v vlado vrnil Senko Pličanič, pa tudi govorice o morebitnem povratku dveh evropskih poslancev, ki sta že bila ministra (Matej Tonin in Milan Zver). Od kandidatov NSi se omenja Magdaleno Šverc (izobraževanje) ter Vido Čadonič Špelič (kmetijstvo). Monika Kirbiš Rojs (Fokus) pa naj bi prevzela kohezijo in regionalni razvoj.
Bodo v petek res demonstracije?
Po drugi strani pa bi bil lahko 22. maj tudi dan za proteste. Tomaž Uštar, neuspešen kandidat na volitvah, naj bi prevzel novo »vstajniško« vlogo, a dejansko naj bi samo pomagal že obstoječim prekaljenim »borcem proti desnici«, kot so denimo Jaša Jenull, Nika Kovač in drugi. Kot napovedujejo, naj bi bili protestni shodi po vseh večjih slovenskih mestih, največji pa v Ljubljani pred zgradbo državnega zbora točno ob 15. uri – protestirali naj bi proti »volilni prevari«, češ, večina volivcev je za to, da vlado še naprej vodi Robert Golob. No, za zdaj bolj slabo kaže z organizacijo protestov, čeprav bi lahko denimo sindikati, nad katerimi bdi nesojeni Kučanov zet Branimir Štrukelj, hkrati z zbiranjem podpisov proti interventnemu zakonu na ulice in trge pripeljali nahujskane in zmanipulirane državljane, ki verjamejo, da bodo zaradi nižjih davkov oškodovani. Vse skupaj spominja na dogajanje leta 2020, ko so prav tako, še preden je bila vlada sploh imenovana, protestnike pripeljali tako pred sedež SMC kot pred sedež DeSUS, češ prevarali ste nas. Takrat je namreč Marjan Šarec z odstopom sporočil, da bodo takoj razpisane predčasne volitve, na katerih se bo LMŠ tesneje povezala s SMC. No, nič od tega se ni zgodilo, zato je bila jeza globoke države toliko večja, ko sta dve od dotedanjih koalicijskih strank začeli novo pobudo. In zanimivo je, kako Golob sedaj obupano razglaša, da gre za koalicijo prevarantov in lažnivcev, ki delajo drugače kot takrat, ko so volivcem »nekaj obljubili«. Ob tem pa tudi razvpiti nevladnik Filip Dobranić, znan iz konstrukta »Black Cube«, celo izvaja javni pritisk na poslance strank Demokrati in Resni.ca. Tudi s hujskanjem. Kar je že znano iz časa »vseslovenskih vstaj« leta 2012, ko so visele tudi lutke in ko so vstajniki prihajali celo na domove tistih, ki so domnevno izdali volivce. Skratka, pravcata repriza jogurtne revolucije, ki je v času vzpona Slobodana Miloševića »v imenu ljudstva« izganjala funkcionarje, ki niso pripadali »zdravim silam«.
Nekoliko drugačen dan državnosti
Toda v nobenem primeru protestne akcije ne bodo mogle preprečiti nove vlade, ki bi lahko začela delovati že v prvi polovici junija, torej še pred poletjem. S tem bi Slovenija končno dobila opravilno sposobno vlado s polnimi pooblastili in z razvojno naravnanostjo. Jasno je sicer, da bo lovljenje ravnotežja precej težavno. Vendar pa je že zadnja Janševa vlada po izstopu stranke DeSUS, potem ko je globoki državi uspelo politično likvidirati Aleksandro Pivec, delovala kot manjšinska vlada, ki je mandat uspešno pripeljala do konca. No, relativno uspešno, kajti propaganda ter volilni izid sta že druga zgodba. Bomo torej letošnji dan državnosti ob 35-letnici slovenske samostojnosti dočakali z novim upanjem? Vse tako kaže.
