Piše: Anamarija Novak
Uradno odprtje novega zaporskega kompleksa v Dobrunjah na obrobju Ljubljane pomeni zaključek največje in finančno najobsežnejše investicije v slovenski zaporski sistem v zgodovini samostojne države.
Projekt, katerega gradnja je intenzivno potekala od jeseni 2022, je Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije stal približno 86,5 milijona evrov z vključenim davkom na dodano vrednost. Novi moški zapor se razprostira na skoraj 26.000 kvadratnih metrih tlorisnih površin in prinaša uradno prostorsko zmogljivost za namestitev 388 zaprtih oseb. Ob uradnem prerezu traku in prevzemu objekta s strani Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS) pa se je v javnosti in političnem prostoru nemudoma razvila ostra razprava. Finančni podatki namreč razkrivajo, da statistični strošek investicije znaša približno 221.650 evrov na posamezno zaporsko mesto, kar je sprožilo nemalo vprašanj o smiselnosti porabe proračunskega denarja. Ta visok znesek je javno mnenje razdelil na dva pola ter spodbudil primerjave z drugimi javnimi področji, ki se soočajo s hudo finančno podhranjenostjo.
Politični spopad ob odprtju zapora
Predstavniki parlamentarnih strank, ki so bile v prejšnjem sklicu državnega zbora v opoziciji, in del civilne družbe kritizirajo odločitev Golobove vlade, da za nov zaporski kompleks nameni več kot 86 milijonov evrov, medtem ko se pacienti v javnih bolnišnicah soočajo z nečloveškimi razmerami. »Zapor za 86,5 milijona evrov? To je 221.650 evrov na enega samega zapornika!« so izračunali kritiki in ostro dodali: »Medtem ko bolniki v neznosni vročini brez klimatskih naprav in postelj trpijo na hodnikih, vlada odpira luksuzni hotel za kršitelje zakona. To ni samo zgrešena prioriteta – to je sramota za celotno državo.« Kot osrednji primer navajajo dotrajane razmere v ključnih zdravstvenih ustanovah, kot sta Univerzitetni klinični center Ljubljana in Onkološki inštitut. Na teh lokacijah se pacienti in zdravstveno osebje v poletnih mesecih redno soočajo s pomanjkanjem osnovnih klimatskih naprav na oddelkih, prostorsko stisko ter zastarelo opremo. Dejstvo, da se čakalne dobe za nujne specialistične preglede in operativne posege nenehno podaljšujejo, medtem ko država nameni več deset milijonov evrov za vrhunsko opremljene pravosodne objekte, je v javnih razpravah sprožilo očitke o zgrešenih državnih prioritetah. Pojavljajo se opozorila, da socialno ogrožene skupine, družine, šolstvo in oskrba starejših predolgo ostajajo v ozadju proračunskega načrtovanja.
Na drugi strani trenutno vodstvo ministrstva za pravosodje in pravosodni sistem investicijo odločno zagovarjata. Po njihovih besedah je novi zapor v Dobrunjah nujen zaradi hude prezasedenosti obstoječih zavodov, neustreznih bivalnih razmer ter ponavljajočih se opozoril domačih in mednarodnih institucij. Varuh človekovih pravic, odbor Sveta Evrope za preprečevanje mučenja in Evropsko sodišče za človekove pravice so Slovenijo že večkrat kritizirali zaradi nespoštovanja minimalnih standardov. Stari zapor na Povšetovi ulici je po njihovem mnenju že zdavnaj postal higiensko in varnostno neprimeren. Novi kompleks v Dobrunjah sledi sodobnim evropskim smernicam in je zasnovan kot »mesto v malem«. Namesto klasičnih hodnikov z vrstami celic so oblikovane manjše bivalne skupnosti za največ 16 oseb. Celice so svetle, dobro prezračevane, objekt pa je skoraj ničenergijski. Vključuje tudi prostore za delovno terapijo, izobraževanje, rekreacijo in vrtnarjenje z namenom uspešnejše resocializacije zapornikov in zmanjšanja povratništva. Ob uradnem prevzemu objekta je tako ministrica za pravosodje Andreja Katič, ki trenutno opravlja le tekoče posle, poudarila: »Novi zapor ustreza vsem najvišjim evropskim standardom in bistveno izboljšuje delovne pogoje za pravosodne policiste.«
Okoljska afera in kadrovska stiska
Gradnjo je spremljala tudi resna okoljska afera. Spletni portal Preiskovalno.si je prvi razkril, da so tisoči tovornjakov izkopane zemlje in gradbenih odpadkov namesto na urejenih deponijah končali na divjih odlagališčih v okolici Ljubljane. To je sprožilo ogorčenje prebivalcev, inšpekcijske postopke in kriminalistične preiskave. Kljub temu je bilo uporabno dovoljenje na koncu izdano. Posebno resna ovira za delovanje novega zapora pa je kronična kadrovska stiska. Sindikati opozarjajo, da v zaporskem sistemu primanjkuje med 180 in 200 pravosodnih policistov. Samo za nemoteno delovanje zapora v Dobrunjah bi po ocenah potrebovali dodatnih 50 uslužbencev. Zaradi pomanjkanja kadra v nekaterih zavodih en pravosodni policist v nočni izmeni varuje tudi do 150 zapornikov, kar močno povečuje tveganja in obremenjuje zaposlene. Strokovnjaki zato opozarjajo, da zgolj investicija v moderne stavbe brez hkratnega reševanja plačnega položaja in delovnih pogojev zaposlenih ne more prinesti celovite rešitve. Kljub najsodobnejši tehnologiji fizična prisotnost usposobljenega osebja ostaja nepogrešljiva, zato selitev zapornikov iz starega zapora poteka zelo počasi in postopoma. Razprava o zaporu v Dobrunjah je tako prerasla v simbol globokega razkola v slovenski družbi – na eni strani gre za nujno humanizacijo in posodobitev pravosodnega sistema, na drugi pa za očitke o razsipništvu in povsem zgrešenih prioritetah države. Vprašanje, koliko nadstandarda si lahko privošči zaporski sistem, medtem ko se javno zdravstvo duši v agoniji, tako ostaja odprto.
