Piše: mag. Andrej Vastl
Ko številke povedo več kot politični govori
V Sloveniji se razprava o nepremičninah v zadnjih letih vse bolj spreminja v ideološko vprašanje. Predlogi novih davkov, višjih obremenitev nepremičnin ter politični govori o »kopičenju stanovanj« ustvarjajo vtis, da je zasebna lastnina postala skoraj moralni problem. Del političnega prostora ob tem pogosto poudarja, da je treba dodatno obremeniti predvsem lastnike več stanovanj in nepremičnin, saj naj bi šlo predvsem za bogate in premožne posameznike.
Toda javno dostopni podatki kažejo precej drugačno sliko.
Analiza evidentiranega premoženja slovenskih političnih funkcionarjev, pripravljena na podlagi podatkov projekta Detektor premoženja, razkriva zanimivo politično protislovje. Politične skupine, ki najpogosteje zagovarjajo dodatno obdavčitev nepremičnin in kritizirajo koncentracijo stanovanjskega premoženja, imajo same evidentiranih največ hiš in stanovanj.
Številke so precej jasne
V analizo je bilo vključenih 66 političnih funkcionarjev, med njimi poslanci, ministri in predsednik vlade. Upoštevano je bilo tudi evidentirano premoženje družinskih članov, kadar je bilo navedeno v posameznih profilih.
Vir: Detektor premoženja
Najpomembnejši podatek je pravzaprav zelo preprost:
- GS,SD in Levica ima evidentiranih 62 hiš in 59 stanovanj,
- SDS in NSI pa ima evidentirano 54 hiš in 21 stanovanj.
To pomeni, da imajo politične skupine, ki najpogosteje govorijo o dodatni obdavčitvi nepremičnin in omejevanju »kopičenja stanovanj«, po javno dostopnih evidencah same več stanovanjskih nepremičnin kot politične skupine, ki zagovarjajo nižjo obdavčitev in večjo zaščito zasebne lastnine.
Težava ni lastnina – težava je politična nedoslednost
Pri tem je treba biti pošten in korekten. Lastništvo hiše ali stanovanja samo po sebi ni problematično. V normalni demokratični družbi je zasebna lastnina legitimna posledica:
- dela,
- podjetnosti,
- varčevanja,
- dedovanja,
- investicij,
- ali dolgoročnega ustvarjanja družinske varnosti.
Hiša v Sloveniji pogosto ne predstavlja luksuza, temveč rezultat več desetletij dela, samogradnje, družinske pomoči ali medgeneracijskega prenosa premoženja. Stanovanje ni simbol izkoriščanja, temveč pogosto osnovna oblika osebne in socialne varnosti.
Vir: Detektor premoženja
Prav zato problem ni v tem, da imajo politiki nepremičnine. Problem nastane takrat, ko politična retorika govori eno, dejanska struktura premoženja pa kaže nekaj povsem drugega.
Če je posedovanje več stanovanj družbeno problematično, potem mora to veljati univerzalno. Če dodatna obdavčitev nepremičnin predstavlja “pravičnost”, potem mora ista logika veljati tudi za politične skupine, ki takšne davke zagovarjajo. Drugače razprava hitro postane politično in ideološko selektivna.
Interventni zakon in obdavčitev nepremičnin
Posebej zanimivo je to vprašanje ob aktualnih razpravah o interventni zakonodaji in davčni politiki na področju nepremičnin. Del opozicije je predlagal znižanje obdavčitve oddajanja nepremičnin, predvsem z namenom povečanja ponudbe dolgoročnih najemnih stanovanj. Predstavniki Gibanja Svoboda, Levice in SD pa so takšne predloge večkrat označili kot ukrepe v korist bogatih oziroma premožnih lastnikov nepremičnin.
Toda številke kažejo, da je lastništvo stanovanjskih nepremičnin izrazito prisotno tudi znotraj teh političnih skupin. Zato se upravičeno odpira vprašanje, ali slovenska politična razprava o nepremičninah temelji na ekonomskih dejstvih ali predvsem na politični retoriki.
Slovenski odnos do nepremičnin
Slovenija ima specifičen odnos do nepremičnin. Slovenci tradicionalno vlagamo v:
- hiše,
- stanovanja,
- zemljišča,
- in dolgoročno materialno varnost.
To ni posebnost politike, temveč širše družbene kulture. Nepremičnina v Sloveniji ni le investicija, ampak pogosto simbol stabilnosti, samostojnosti in medgeneracijske odgovornosti.
Prav zato dodatna obdavčitev nepremičnin pri velikem delu prebivalstva ne ustvarja občutka pravičnosti, temveč občutek kaznovanja srednjega sloja. Še posebej v državi, kjer mladi zaradi visokih cen stanovanj vse težje prihajajo do prve nepremičnine.
Namesto ideologije bi potrebovali več realizma
Stanovanjske problematike ni mogoče rešiti le z novimi davki. Dostopnost stanovanj je predvsem vprašanje:
- ponudbe,
- gradnje,
- prostorske politike,
- pravne varnosti,
- stabilnega davčnega okolja,
- ter investicijske predvidljivosti.
Družba, ki začne zasebno lastnino obravnavati kot moralni problem, dolgoročno zmanjšuje motivacijo za investicije in ustvarjanje novega stanovanjskega fonda. Posledica je manj stanovanj, višje cene in še težji dostop mladih do lastnega doma.
Zaključek
Analiza evidentiranega premoženja slovenskih političnih funkcionarjev razkriva pomembno razliko med politično retoriko in dejanskim stanjem. Skupine, ki najglasneje govorijo o dodatni obdavčitvi nepremičnin in problemu »kopičenja stanovanj«, imajo po javno dostopnih evidencah same največ hiš in stanovanj. To ne pomeni, da je lastništvo problematično. Ravno nasprotno. Podatki potrjujejo, da je zasebna lastnina normalna in razširjena oblika materialne varnosti tudi med političnimi elitami. Zato bi morala biti slovenska razprava o nepremičninah manj ideološka in precej bolj iskrena. Ključno vprašanje namreč ni, kdo ima hišo ali stanovanje. Ključno vprašanje je, ali politika ustvarja pogoje, v katerih bodo do stanovanja nekoč lahko prišle tudi prihodnje generacije.
