Piše: G. B.
Izšla je nova številka revije Demokracija! V njej objavljamo, kako Slovenija končno dobiva razvojno usmerjeno vlado, a še preden je sploh izvoljena, se globoka država že bojuje proti njej z vsemi razpoložljivimi silami. Prihod desnosredinske vlade s seboj prinaša tudi nastanek novega posebnega tožilskega organa za boj proti politični korupciji. Tudi to je razlog, zakaj globoka država trepeta. Interventni zakon je rdeče sindikate spravil na visoke obrate, napovedali so neizprosno borbo, a ne v prid malega človeka, pač pa sesalcev javnega denarja. Golobova vlada je očitno še enkrat pripeljala zvezo Nato žejno čez vodo glede financiranja obrambe. Ne prvič in očitno tudi ne zadnjič. V intervjujih za Demokracijo sta ekskluzivno spregovorila ekonomist Bojan Ivanc ter zdravnik Milan Krek tako o gospodarstvu kot o zdravstvu. Z Demokracijo boste vedeli več!
Hrvaška je z uspešnim delovanjem USKOK-a dokazala, da specializiran in neodvisen protikorupcijski organ prinaša konkretne rezultate. Zato so Demokrati napovedali ustanovitev SKOK-a – Specializirane tožilske enote za pregon korupcije in organiziranega kriminala. V več kot dveh desetletjih je hrvaški Urad za boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu (USKOK) izpeljal številne odmevne preiskave in sodbe proti visokim funkcionarjem, političnim strankam in gospodarskim omrežjem. To je pretreslo hrvaško javnost, a hkrati izboljšalo percepcijo korupcije in okrepilo zaupanje v pravosodje. Hrvaški primer kaže, da lahko dobro opremljen in zaščiten specializirani organ premaga razpršeno pristojnost, pomanjkanje kontinuitete in politične vplive. Po naših informacijah je ekipa, ki naj bi prevzela ministrstvo za pravosodje, že pripravila v veliki meri koalicijsko usklajen zakon za zatiranje organiziranega kriminala in korupcije.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
V novi Demokraciji še preberite:
Slovenija dobiva razvojno naravnano vlado
Nov mandatar še niti ni izvoljen, pa že kar nekaj tednov poteka pravcati »džihad« oz. pogrom proti vladi, ki je še ni. Vključili so se prav vsi: od strank dosedanje koalicije in mainstream medijev do sindikatov in nevladnih organizacij. Vse skupaj je povezano s tem, da so se domnevno izpolnile »črne napovedi« glede tega, kaj se bo zgodilo, če pride desnica na oblast. Glavna argumenta sta sprejem interventnega zakona, ki je na visoke obrate spravil sindikate, ter zakonski predlog, ki naj bi uredil dostojen pokop ter ponovno vrnil s strani Golobove vlade ukinjen dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Toda tu gre predvsem za taktiko: najbolj ideološko »umazane« zakone naj bi bodoča koalicija »spravila skozi« čim prej, da se ji pozneje s tem ne bo treba ukvarjati – seveda se pred tem preverja tudi razpoloženje pri vseh strankah, ki ne spadajo v dosedanjo koalicijo. Ki je tako ali tako proti vsemu, kar ima zvezo z razumom.
Sprejet interventni razvojni zakon, rdeči sindikati na okopih
Državni zbor je 11. maja sprejel zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS). Zakon so pripravile stranke NSi, SLS, Fokus Marka Lotriča in Demokrati, podprli pa so ga še v SDS in Resni.ci. Sprejet je bil s 47 glasovi za in 35 proti. V odhajajočih vladnih strankah (Svoboda, SD in Levica) so takoj planili, na pomoč so jim priskočili provladni sindikati in del levičarskih nevladnih organizaciji. Še posebej so se izpostavili sindikati – zakon so poimenovali kot »zakon za razkroj Slovenije«. Takoj so začeli zbirati podpise za naknadni zakonodajni referendum. Zakon je omnibus, ki v enem samem pravnem aktu hkrati spreminja ali ureja več različnih zakonov oziroma področij, v konkretnem primeru posega v deset različnih zakonov. Predlagatelji ga predstavljajo kot nujen paket za razbremenitev gospodarstva, spodbujanje razvoja in pripravo na prihodnje izzive. Nasprotniki pa opozarjajo na enostransko sprejemanje in tveganja za javne finance. Kot kaže, jih najbolj motijo določila glede upokojevanja in delno zdravstva, nadalje pa tudi nižji davki, saj jih skrbi, kako bo država financirala (njihove) izbrance. Na varčevanje in vitkejšo državo seveda ne pomislijo.
Kako so Golobovi skušali preslepiti zavezništvo Nato
Junija 2025 je Robert Golob na vrhu Nata v Haagu sopodpisal ambiciozne nove cilje zavezništva. Doma pa je vlada kmalu ubrala lažjo pot; kreativno računovodstvo in prerazporeditev infrastrukturnega denarja v obrambni proračun. Leta 2025 naj bi nato Slovenija po podatkih vlade dosegla 2,04 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP) za obrambo (1,438 milijarde evrov). Od tega naj bi šlo približno 330 milijonov evrov za infrastrukturne projekte, predvsem za obnove cest in prenove železniških postaj. Po Natovih merilih pa velik del teh sredstev ne spada med klasične obrambne izdatke. Odhajajoči minister za obrambo Borut Sajovic je nato maja letos v Bruslju uporabil stavke, ki bi jih prej pričakovali od marketinškega svetovalca kot od resnega ministra, med njimi: »Če se državljani ne morejo gibati, se ne more premikati niti vojaška tehnika.« Šlo je za premišljen poskus, da bi na papirju dosegli 2-odstotni cilj Nata s kreativnim računovodstvom namesto z resnimi naložbami v Slovensko vojsko. Golobova vlada je tako v očeh številnih zaveznikov prestopila tanko črto med dovoljeno fleksibilnostjo in zavajanjem.
Dobiček slovenskih podjetij v letu 2025 in Simpsonov paradoks
Levičarji pač nikoli ne razočarajo. Tudi tokrat niso. Da je imelo slovensko gospodarstvo lani za 7,34 milijarde evrov neto čistega dobička, so imeli za dokaz, da je odhajajoča Golobova socialistična vlada delala dobro. Toda vsakemu, ki se vsaj malo spozna na ekonomijo, je jasno, da gre za šolski primer Simpsonovega paradoksa. Avstrijski ekonomist Friedrich von Hayek je nekoč zapisal: »Če bi se socialisti spoznali na ekonomijo, ne bi bili socialisti.« Tovariši vseh vrst to misel potrjujejo iz dneva v dan in se dokazujejo kot prvovrstni ekonomski analfabeti.
Sedemnajsti maj – dan spomina na žrtve komunističnega nasilja
Zgodovina slovenskega naroda v 20. stoletju je globoko in neizbrisno zaznamovana s tragiko totalitarnega komunizma. Medtem ko so se drugi evropski narodi po koncu druge svetovne vojne podali na pot svobode in demokratične obnove, je Slovenija vstopila v dolga desetletja strahu, sistematičnega nasilja in ideološkega zatiranja. Povojni poboji, montirani sodni procesi, zapori in izgnanstva so pustili brazgotine, ki jih čutimo še danes. Poseben pomen 17. maja sega v leto 1942. Tega dne je v Iški soteski (Iškem vintgarju) enota Šercerjevega bataljona izvedla enega prvih množičnih pomorov civilistov na Slovenskem. Pobitih je bilo 53 nedolžnih ljudi – 49 Romov, med njimi 25 otrok, starejših od enega leta, in več žensk, vključno z nosečnico, ter štirje Slovenci. Žrtve so ustrelili in zasuli v brezno. To grozodejstvo označuje začetek revolucionarnega nasilja, ki se je kasneje razširilo po vsej Sloveniji in je zahtevalo na desettisoče civilnih žrtev.
V Nemčiji sodišča odprla vrata ukinitvi obveznega prispevka za javne medije
V Nemčiji sta glavna javna medija radiotelevizijski servis ARD in televizija ZDF, ki se financirata predvsem prek obveznega prispevka gospodinjstev, imenovanega »Rundfunkbeitrag«. Trenutni sistem javnih medijev je bil ustanovljen po koncu druge svetovne vojne tudi zato, da bi služil kot obrambni zid pred politično propagando, a je očitno v zadnjih letih postal nedorasel tej nalogi. Ob svoji ustanovitvi je temeljil na decentralizaciji, pluralnosti in ustavni neodvisnosti od države. V Nemčiji danes praktično vsako gospodinjstvo odšteje 18,36 evra na mesec za financiranje medijskega ustroja preko obveznega mesečnega prispevka, medtem ko je ta v Sloveniji znašal 12,75 evra, s tem letom pa je bil zvišan na 14,02 evra. Svet RTV sicer ravno te dni ponovno zahteva zvišanje. No, tako v Nemčiji kot v Sloveniji smo državljani glavni vir plačevanja novinarjev, ki nam ponujajo precej pristranske vsebine. Sicer naj bi takšen sistem omogočal produkcijo brez neposredne odvisnosti od oglaševalskega trga, vendar pa v Nemčiji kritiki izpostavljajo tako birokratizacijo javnih medijev kot tudi visoke stroške in predvsem ideološko neuravnoteženost. Kot opazimo, je slika precej podobna tudi pri nas.
V novi Demokraciji tudi tokrat pronicljive kolumne naših sodelavcev, tako uredniških kot zunanjih. Tokrat so jih pripravili: Metod Berlec, Dominik Štrakl, Miran Černec, Gašper Blažič, Jože Biščak, Matevž Tomšič, Miro Petek, Stane Granda, Mitja Iršič in Andrej Umek.
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
