Piše: Gašper Blažič
Naš sogovornik je dr. Denis Poniž, kritičen opazovalec dogajanja v Sloveniji in v svetu – še zlasti, kar se tiče kulture, tako v ožjem kot v širšem pomenu.
DEMOKRACIJA: Kot profesor, publicist in literarni ustvarjalec zagotovo pozorno spremljate dogajanje v družbi in tudi v politiki. Kako ste doživljali zadnja štiri leta?
Denis Poniž: Ta čas, seveda bi ga lahko razširili še na obdobje pandemije covida, je bil v vseh pogledih daleč od normalnosti, ki jo upravičeno pričakujemo, da bo vladala v demokratični evropski državi, članici Evropske unije. To je čas, ki je strašljivo drugačen in neprimerljiv s časom pred letom 2020. A po aprilu 2022 in vladi, ki so jo sestavile tri radikalne leve stranke, pravzaprav trije kloni iste socialne in politične miselnosti, so se stvari poslabšale do absurda. V štirih letih se je koalicija »svobode« prelevila v izrazito avtokratsko, kleptokratsko in pajdaško združbo »prvorazrednih«, ki je pod svoj popoln nadzor spravila tako policijo kot tudi sodstvo, vse pa je »pokrila« s svojimi podkupljenimi mediji, ki so že pred letom 2022 obvladovali 90 odstotkov medijskega prostora in ga še vedno.
In to verjetno sploh še ni vse …
Druga značilnost vladanja levice zadnja štiri leta pa je vsekakor nesmiselno širjenje javne uprave, od najnižjih položajev pa vse do razbohotenja ministrstev in osebja v njih, novačenega po pravilu »dober je, ker je naš« in »ker je naš, je dober«. Poleg vseh drugih bizarnosti, ki jih je preveč za ta intervju, smo dobili še »ministrstvo za solidarno prihodnost«. Nisem zasledil, da bi se kdo poigral s semantiko tega orwellovskega naslova.
Glede tega izraza se tudi sam sprašujem, kaj bi lahko pomenil.
Solidarna prihodnost, kaj je to? S kom ali čim je prihodnost lahko solidarna? To pomeni, da preteklost in sedanjost nista solidarni, a spet je vprašanje, s kom ali čim? Mislim da je vse skupaj samo goljufija neznanskih razsežnosti, neizmerno draga in povsem nesmiselna. In takih nesmislov je pajdaška druščina ustvarila še kar nekaj. Vzporedno je ta druščina razgrajevala temeljne socialne strukture, zdravstvo, varstvo starejših, resnično varovanje okolja, šolski sistem. Avtoceste so že zdavnaj pretesne za sedanje število vozil, železnice so na ravni tistih, ki jih je poznala Avstro-Ogrska, nimamo več nacionalnega letalskega prevoznika, nacionalne ladjarske družbe itd. V vseh pogledih nas prehitevajo tisti, iz katerih smo se še pred kratkim norčevali.
Nekje sem zasledil, mislim, da lani, vašo izjavo v kolumni na Portalu Plus, o feministični zunanji politiki …
V Sloveniji ni feminizirana samo zunanja politika, temveč tudi sodstvo in šolstvo. Ampak to je nek čuden feminizem, ki z resničnim feminizmom, torej s prizadevanji za enakopravnost žensk, nima nič skupnega. Ker o preferencah ne odločajo znanje, sposobnost, strokovnost, samoiniciativnost, ampak spet, poleg famoznih spolnih kvot, drugi dejavniki. Na prvem mestu je zahteva, da je neka gospodična, gospa ali – to levičarke raje slišijo – tovarišica »naša«, da zvesto in brez osebne refleksije ponavlja »feministične« floskule, prazna gesla, orwellovske frazeme, v konkretnem delovanju pa se vede zunaj okvirov, ki veljajo recimo za resno diplomacijo. Pa ne gre samo za posvajanje opic, poskakovanje v nekih taborih na glasbo tam-tam, reči so bolj resne in nas bo zaradi njih še dolgo bolela glava, pa najsi bo sanacija še tako hitra in temeljita.
Celoten intervju lahko preberete v novi številki Demokracije!
