Piše: Vančo K. Tegov
Slovenija in s tem tudi državljani je(smo) pred klasično dilemo: ali nadaljevati z visoko porabo, obljubami in polarizacijo, ali pa preiti k racionalnemu upravljanju, zmanjšanju odvisnosti od “korita” in dolgoročni stabilnosti. To je legitimno vprašanje, ki ga Slovenija resnično potrebuje.
Oglejmo si dejstva (stanje maja 2026).Fiskalna realnost. Po volitvah marca 2026 (Svoboda 29 mandatov, SDS 28, ostali fragmentirani) Golobova vlada ni uspela sestaviti koalicije in je prešla v opozicijo. Situacija je še vedno nestabilna – možni so novi poskusi Janševe vlade, podporni pakti ali predčasne volitve.
Deficit se je iz 0,9 % BDP v 2024 povečal na okoli 2,2–2,5 % v 2025, proračun za 2026 pa predvideva nadaljnje širjenje proti 2,9 %.
Javni dolg je okoli 65–66 % BDP, z naraščajočimi pritiski zaradi staranja prebivalstva, plačnih reform v javnem sektorju, zelenega prehoda (odprava premoga), obrambe (NATO) in socialnih transferov.
Poraba raste hitreje od prihodkov – tipičen vzorec: intervencije (poplave, energija, plače, dodatki) postanejo stalne, investicije pa pogosto neučinkovite ali zamujene.
To ni nujno “histerija”, ampak strukturni problem: visoki tekoči izdatki omejujejo prostor za investicije v produktivnost, infrastrukturo in dolgoročno varnost. Če se trend nadaljuje, bodo prihodnje generacije plačevale z višjimi davki, nižjo rastjo ali rezanjem.
Liberalno »transferaštvo« nož na grlo javnim financam
Štiriletno obdobje (2022–2026) pod Golobovo vlado je prineslo širjenje tekoče porabe in socialnih transferjev, kar se zdaj jasno kaže v javnih financah. Ni “praznih kašč” v smislu bankrota, ampak je trend zaskrbljiv in ni vzdržen.
Glavni razlogi za rast deficita: Javna plačna reforma (velik dvig plač v javnem sektorju). Višji transferji v pokojninski sklad (ZPIZ), zdravstveni sklad in dolgotrajno oskrbo. Zimski dodatki( načrtovan in za nalašč) načrtovani izčrpavajoči izdatki proračuna za upokojence in delavce, subvencije, energija, poplave. Socialne transferje v gotovini so načrtovali z rastjo 7–8 % letno. V dobro nobenemu in v »prid« deficitu.. Nezrelo in finančno »bolno«.
Socialna zaščita in zdravstvo sta že pred tem predstavljala več kot polovico javne porabe. Dodatne pravice (vdovske pokojnine, dolgotrajna oskrba, dodatki) so strukturalno povečale tekoče izdatke. To je tipičen vzorec čezmerne darežljivosti z javnim denarjem – kratkoročno popularno, dolgoročno pa omejuje investicije v infrastrukturo, obrambo (NATO 2–3 %) in produktivnost.
Resnica je v tem da socialna država deluje samo, če je gospodarstvo dovolj produktivno, da jo financira. Če poraba raste hitreje od BDP in davčnih prihodkov, postane sistem piramida, ki se opira na zadolževanje ali višje davke za mlajše generacije.
Po obdobju “liberalizma pri zapravljanju” (visoka tekoča poraba) potrebujemo racionalizacijo, z tistimi ki so zato kompetentni. Državljani zahtevajo meritve: koliko raste produktivnost, koliko se zmanjšuje odvisnost od transferjev in koliko ostane za prihodnje investicije? Besede o “socialni pravičnosti” brez fiskalne realnosti so samo prazne.
Logika sprememb
Vsaka dolgotrajna oblast (ne glede na barvo) razvije klientelizem, neučinkovitost in odpor do odgovornosti. Menjava generacij politikov in zmanjšanje političnega vpliva na javna podjetja, razporeditve in subvencije lahko prinese več reda in meritokracije. To ni avtomatično, ampak zahteva sistemske spremembe (npr. boljše javno naročanje, omejitve mandata, transparentnost).
Nestrpnost in glasnost: Polarizacija (levo–desno, Janša–Golob) je v Sloveniji ekstremna že desetletja. Glasnost pogosto nadomesti argumente. Logika je v rezultatih: katera politika dejansko dviguje BDP na prebivalca, zmanjšuje odvisnost od uvoza, izboljšuje zdravje in izobraževanje ter krepi varnost? Obljube “boljše za vse” brez številk so prazne.
Državljani in “prvo žogo” oziroma volivci naj ne skočijo na prvo ponudbo. Potrebno je primerjati programe po merljivih kazalnikih: rast produktivnosti, javne finance, vladavina prava, demografija. Resnico in željo ter zmožnost izboljšave naj se pokaže in prikaže empirično.
Kaj bi pomenila “nova vlada” kot kompas?
Nobena vlada ni garancija. Možnost pa mora dobiti. In potrditi zanje in zmožnost. Stabilnost, varnost in zdravje prihodnosti zahtevata: Fiskalno disciplino – postopno zmanjševanje strukturnega deficita, prioritetizacijo investicij pred tekočo porabo.
Reforme – pokojninsko, zdravstveno, izobraževalno, trg dela (manj birokracije, več fleksibilnosti).
Depolitizacijo – javnih podjetij, sodstva, medijev.
Realizem – ne samo besede o “zelenem”, “digitalnem” ali “socialnem”, ampak izvedljive ukrepe, ki prinašajo rast.
Bolje za vse v resnici pomeni politiko, ki dviguje povprečje, ne pa samo prerazporeja. Slovenija ima dobre temelje (majhna, odprta, izobražena), a tvega izgubo zaradi demografije in neučinkovitosti. Kompas kaže proti dolgotrajni trajnosti, ne proti trenutnim emocijam ali obljubam. Ne glede na to, kdo sestavi naslednjo vlado, oziroma tistemu ki mu bo uspelo( upajmo) čez kakšen teden, bo zanj ključno spremljanje dejanj: ali zmanjšujejo odvisnost od zadolževanja in klientelizma ali pa samo menjajo ekipe pri koritu.
Državljani imamo dolžnost zahtevati prvo.
