Piše: Gašper Blažič
Življenje piše številne zgodbe. Tudi tragične. S tem pa prinaša tudi pričevalce, ki svoje zgodbe delijo z javnostjo. Ena od pričevalk, upokojena učiteljica Frančiška (Fanika) Vodopivec, je pred kratkim zaključila svoje romanje na tem svetu.
Morda je naključje – čeprav v naključja načeloma ne verjamem – da je njena knjiga spominov »Moja moja za vedno« izšla leta 2016. V letu moje selitve z Gorenjske v Celje. In prav včeraj, ob deseti obletnici svoje poroke, sem prejel informacijo, da se je avtorica poslovila s tega sveta. Menda že pred časom. Zanjo sem sicer prvič slišal že kmalu po tistem, ko sem začel sodelovati z Demokracijo. In tedaj prvič slišal tudi za Krščanski forum SDS. Gospa Fanika je bila namreč v forumu zelo aktivna, bila je tudi predana članica stranke na lokalnem nivoju, saj je bila med drugim izvoljena tudi v celjski mestni svet.
Nisem pa poznal njene življenjske zgodbe. V mladih letih se je poročila z Ivanom Vodopivcem, ki je v povojnih pokolih leta 1945 izgubil starše. In ne samo to – ni bil znan niti kraj, kjer bi staršem lahko prižgal svečo. Ta žalostna usoda še vedno bremeni potomce številnih pobitih Slovencev, ki ležijo ali na množičnih moriščih ali pa so njihove posmrtne ostanke enostavno ukradli ter jih odpeljali v neznano. Tako denimo ni znano, kje je v resnici pokopal dr. Lambert Ehrlich, saj so njegov grob revolucionarji enostavno izpraznili in ga oskrunili na najbolj ostuden način. Nič jim ni bilo sveto, niti mrtvi ne.
Ne spomnim se več točno, kdaj sem se prvič osebno srečal s Faniko. Vem pa, da sem se kmalu po izdaji knjige srečal z njo na njenem domu na Lopati pri Celju. Tedaj je nastal tale intervju:
(INTERVJU) Fanika Vodopivec: Ko bo narod spoznal resnico, bo sprava mogoča!
Opravljati učiteljski poklic v času komunistične Jugoslavije je predstavljalo veliko tveganje. Učitelji so bili tretirani kot »vojaki revolucije«, šole pa kot kovačnice »novega človeka«. Zlasti v sedemdesetih letih, ko se je komunistični režim zaradi razmeroma stabilnega gospodarstva čutil varnega, si je po sovjetskem vzoru privoščil obračun z »nezdravimi silami«, s tem pa tudi t. i. diferenciacijo, ki je po kriteriju moralno-politične primernosti pomenila kadrovsko čiščenje od vrtcev pa vse do univerze. Gospa Fanika, sicer doma iz Blance v Posavju, je temu tiho kljubovala. Kot je povedala v intervjuju, veliko stvari takrat še sama ni vedela vsega. Kasneje pa je resnica vedno bolj prihajala na dan.
Premalo je zgolj to, da učiteljico, ki je pomagala zdraviti odprte rane preteklosti, ohranjamo v lepem spominu. Njeno poslanstvo moramo nadaljevati naprej. V imenu vseh tistih, ki so bili zaznamovani s podobnimi tragičnimi zgodbami. In razbijati trdoto zakrknjenih src, okamenelih zaradi revolucionarnega projekta.
