Piše: Spletni časopis
Večina ustavnih sodnikov se je izmaknila presoji pomembne simbolne odločitve vlade Roberta Goloba, ki je odpravila dan spomina na žrtve komunističnega nasilja.
S šestimi glasovi proti dvema so se presoji izmaknili z razlago, da niso pristojni, ker ta sklep vlade po njihovi oceni ni bil predpis, ki bi imel pravne posledice. Le simbolne so bile. Sporočilo ustavnega sodišča pri simbolnem sporočilu pa je, da je stvar trenutne večine, ali zavrača obsodbo brutalne komunistične diktature z množičnimi pomori ljudi, krajo premoženja, odvzemom pravice svobodno voliti oblast… Za sklep o zavrženju so bili Matej Accetto, Nina Betetto, Primož Gorkič, Neža Kogovšek Šalamon in Katja Šugman Stubbs. Proti sta glasovala sodnika Rajko Knez in Rok Svetlič, ki sta nasprotovanje tudi pojasnil v obsežnih ločenih mnenji.
Večina sodnikov, ki sodijo nazorsko k vladnim strankam, te so jih tudi imenovale, se je presojanju ustavnosti izmaknil s trditvijo, da sklep vlade o preklicu dneva spomina na žrtve komunizma ne vzpostavlja, spreminja ali ukinja pravic in obveznosti državljanov. Zato po njihovem mnenju to ni predpis, ki bi ga ustavno sodišče sploh smelo presojati. S tem ko so akt označili za “politični akt”, so se izognili vprašanju, ali je vladno zanikanje spomina na žrtve komunističnega nasilja v skladu z ustavnim redom. Rok Svetlič v ostrem ločenem mnenju opozarja, da zavrženje pobude ni vsebinska odločitev in da ustavno sodišče ni glede stvari same reklo ničesar, zavrženje pa je bilo sprejeto iz razlogov, ki pomenijo dramatičen odklon od stališč ustavnega sodišča v podobnih zadevah (t. i. Titova Cesta in primer Rupnik) in so bile sprejete v obravnavo. Ta napetost ne prinaša pravnega miru in bo neogibno sprožala številne interpretacije. Celotno ločeno mnenje je takšno:
Svetlič se je začudil, zakaj večina na sodišču pobudnikom ni priznala pravnega interesa za spor: Nepriznanje pravnega interesa pobudniku je še toliko bolj presenetljivo glede na to, da je Ustavno sodišče nedavno drastično spustilo standarde za presojo pravnega interesa. Gre za zadevo št. U-I-63/20, Up-253/20 (t. i. “primer Rupnik”), kjer se je pritožnik prav tako skliceval na poseg v osebno dostojanstvo. Da mu je Ustavno sodišče priznalo pravni interes, je moralo pripoznati pravno relevantnost petih zaporednih povezav med življenjskimi okoliščinami pritožnika. Pritožniku, ki je za 1) dve generaciji mlajši od 2) sorodnika, ki je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB, pri čemer je z nasprotniki NOB sodelovalo tudi 3) domobranstvo, katerega 4) poveljnik je bil L. Rupnik, je bil glede odločitve 5) kazenskega sodišča v postopku, ki ne zadeva njega in kljub temu – tako Ustavno sodišče – posega v njegovo dostojanstvo, priznan pravni interes za spremembo odločitve tega sodišča. V našem primeru, ko je Vlada – ki je očitno pozabila, da Dan spomina obstaja – pritožniku (in številnim drugim) tekom pietetne komemoracije z ad hoc odločitvijo, ne da bi udeleženci komemoracije za to vedeli, izpodmaknila javno pripoznanje dogodka in jih na ta način ponižala v “skupino zasebnikov” na “javni površini”, ki se pač zbirajo iz nekega skupnega interesa, pa Ustavno sodišče ni prepoznalo pravnega interesa za odpravo tega sklepa.
Knez pa v svojem mnenju nasprotuje procesnemu zavrženju in poudarja, da bi sodišče pobudo moralo sprejeti v presojo in opozarja: “Pri odpravi že razglašenega dneva spomina pa država aktivno sporoči, da se od prej izrečenega priznanja umika. Tak umik ni brez vsebine. Za tiste, ki jih zadevna zgodovinska travma neposredno ali posredno zaznamuje, pomeni institucionalno sporočilo, da trpljenje, ki ga je država še včeraj štela za vredno posebnega javnega spomina, tega priznanja danes nima več. Odprava že razglašenega dneva spomina zato po moji oceni ne učinkuje zgolj simbolno, temveč kot oblika institucionalnega zanikanja: kot uradno sporočilo države, da se od prej priznanega pomena določenega zgodovinskega trpljenja umika. V tej luči ni nepomembno, da je Vlada to storila celo le en dan pred obeležitvijo nacionalnega dne spomina na žrtve komunističnega nasilja.”
