Z zgodovinarjem ddr. Ivanom Rihtaričem smo se pogovarjali o njegovih dveh zgodovinskih doktoratih. Predvsem pa o njegovi znanstveni monografiji, ki je nastala na podlagi tega in nosi naslovom Delovanje UDV v okraju Gornja Radgona in Radgonskem kotu 1945–1950.
Ivan Rihtarič se je rodil 1948 v Gornji Radgoni. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz zgodovine in umetnostne zgodovine. Do leta 1995 je bil profesor in dva mandata tudi ravnatelj na Gimnaziji Franca Miklošiča v Ljutomeru. Od leta 1995 do upokojitve leta 2013 je bil direktor Ljudske univerze v Gornji Radgoni. Na Univerzi v Celovcu je leta 2002 doktoriral z disertacijo Štajerc in Nemcem prijazni Slovenci v prvi svetovni vojni, novembra 2016 pa na Univerzi v Mariboru še s temo Okraj Gornja Radgona 1945–1950. Njegova bibliografija obsega 365 enot iz zgodovine 19. in 20. stoletja v slovenskem nacionalnem prostoru. Je predsednik zgodovinskega društva Radgona in član zgodovinskega društva za Štajersko in Koroško v Avstriji.
Gospod Rihtarič, naj začneva z vašim prvim doktoratom iz zgodovine, ki nosi naslov Štajerc in Nemcem prijazni Slovenci v prvi svetovni vojni. V njem se posebej ukvarjate s časopisom “Štajerc”, ki je bil tiskan na Ptuju v relativno visoki nakladi. Kakšno uredniško politiko je vodil?
Naklada tednika, v slovenskem jeziku, je bila 15 tisoč izvodov. Zagovarjal je interese Štajerčeve stranke in politike “Nemcem prijaznih Slovencev”. Zavzemal se je za kmete, trgovce in obrtnike na območju Spodnje Štajerske v t. i. trdnjavskem trikotniku (Ptuj, Maribor, Celje) in bil proavstrijsko usmerjen.
V povzetku svojega doktorata ste zapisali, da so bili slovenski učitelji za Štajerca vedno cilj hudih obrekovanj. Verjetno ravno zato, ker so se zavzemali za slovenski jezik, za slovenski narod?
Časopis je videl v delovanju slovenskih učiteljev in duhovščine svojega največjega sovražnika, predvsem na podeželju. Tu se je slovenska nacionalna zavest krepila in se odločilno pokazala v deklaracijskem gibanju v letih 1917−1918. Štajerčevo poudarjanje vloge nemškega jezika ni našlo pričakovanega odmeva prav na slovenskem podeželju.
Kakšna pa je bila njegova uredniška politika v času prve svetovne vojne? Domnevam, da so bili kritični do zahtev Slovencev po bolj samostojnem življenju znotraj habsburške monarhije oziroma da so bili proti tesnejšemu povezovanju južnoslovanskih narodov.
Časopis je zagovarjal dualistično ureditev monarhije, nedeljivost Štajerske in Majniško izjavo označil kot lažno možnost preureditve v avstrijski polovici monarhije. Sovražni sta mu bili kakršnokoli panslavistično gibanje in t. i. jugoslovanska ideja. Slovence je svaril pred združitvijo s “kraljevomorilci”, kot je ožigosal Srbijo, ki jo je označil za glavnega krivca za začetek prve svetovne vojne.
Kaj sta za časopis “Štajerc” pomenila razpad habsburške monarhije in ustanovitev Države Slovencev Hrvatov in Srbov?
Časopis je s porazom in z razpadom monarhije konec oktobra 1918 prenehal izhajati. Njegova pričakovanja, da bi lahko prišlo do sklenitve t. i. poštenega miru in s tem tudi do ohranitve monarhije, so bila do konca njegovega izhajanja sicer proklamirana, a utopična.
Drugi doktorat ste napisali na temo Okraja Gornja Radgona v letih 1945 in 1950. Za boljše razumevanje zadeve morava najprej reči kakšno besedo o določitvi meje po prvi svetovni vojni. Vemo, da je general Rudolf Maister s svojim odločnim in pravočasnim ravnanjem na Štajerskem dosegel, da se je meja med Avstrijo in Državo SHS oziroma Kraljevino SHS vzpostavila skoraj po narodnostni meji …
Vloga generala Rudolfa Maistra se je odločilno pokazala prav na štajerskem delu slovenske severne meje ob dejstvu, da je njegova vojaška aktivnost bila tu uspešnejša kot pa na Koroškem. V dvajsetmesečni zasedbi Radgone (Radkersburg) in pasu severno od reke Mure se je dokaj sistematično izvajala slovenizacija tega dvojezičnega območja predvsem v tako imenovanem Radgonskem kotu. Mirovna konferenca v Parizu je z mirovno pogodbo 10. septembra 1919 (St. Germain) državno mejo med Avstrijo in Kraljevino SHS na tem koncu določila kompromisno. Na avstrijski strani je pustila Radgono in slovenski Radgonski kot ter ves pas severno od reke Mure, Apaško polje, ki pa je bilo poseljeno z večinskim nemškim prebivalstvom, pa je določila Kraljevini SHS.
Na podlagi doktorata ste lani izdali obsežno znanstveno monografijo z naslovom Delovanje UDV v okraju Gornja Radgona in Radgonskem kotu 1945–1950, ki jo imava na mizi. Se pravi o delovanju Udbe na tem koncu Slovenije. Lahko geografsko nekoliko opredelite to območje?
Okraj Gornja Radgona je obsegal 338,26 km² in imel 29.274 prebivalcev (popis 1948), to je sedem današnjih občin: Apače, Benedikt, Cerkvenjak, Gornja Radgona, Radenci, Sv. Ana in Sveti Jurij ob Ščavnici. Okraj je bil obmejni proti Avstriji in zaradi tega še posebej izpostavljen vsem oblikam nadzora njegovega prebivalstva.
Kako je to območje dočakalo konec druge svetovne vojne? Kdo ga je osvobodil oziroma zasedel? Če se ne motim, so do tega območja prišli tako Angleži kot tudi Rdeča armada. In seveda jugoslovanska vojska …
Vojaške operacije so se na tem območju končale s prihodom Rdeče armade, bolgarskih enot in jugoslovanske vojske. Po umiku teh treh julija 1945 iz Radgone in Radgonskega kota so britanske enote zasedle avstrijsko Štajersko. Vzpostavljena je bila hermetična meja proti “ideološkemu nasprotniku in največjemu sovražniku graditve novega sistema”.
V četrtem poglavju prikazujete delovanje komunistične partije (KP) na tem območju, čas informbiroja in njegove posledice. Verjetno je skušala partija tudi tam obvladovati vse pore družbe …
Kljub dejstvu, da v obdobju predaprilske Jugoslavije zaradi specifičnih družbenoekonomskih razmer na tem izrazito agrarnem območju ni bilo čutiti delovanja komunistov, prav tako ne med vojno 1941−1945, je KP takoj po vojni prevzela popolno oblast in ustanovila v okraju 52 krajevnih ljudskih odborov (KLO). Taktično je poudarjala vlogo OF pred KP vse do jeseni 1945, ko je bila razglašena republika. Po tem obdobju je KP obvladovala celotno družbo. Njenih 668 članov in 327 članov SKOJ v letu 1950 je kontrolirano zmagovalo brez nedovoljene opozicije na vseh nivojih volitev. Pri tem je KP videla v delovanju Katoliške in manj Evangeličanske cerkve svojega največjega ideološkega nasprotnika. Ostro je oblast oz. KP obračunala s sicer maloštevilnimi rusofili (informbirojevci) v Radgonskem okraju, ko je npr. še leta 1950 predvojnega komunista Ivana Štrafela – Dona mariborsko sodišče obsodilo na osemletno zaporno kazen (Goli otok).
V petem poglavju predstavljate organizacijsko strukturo Uprave državne varnosti v republiki in okraju, pridobivanje sodelavcev ter njihovo poklicno in socialno strukturo. Lahko to strukturo na kratko nekoliko predstavite? Najprej na državni ravni v tem času …
Uprava državne varnosti (UDV), med ljudmi uporabljana kratica UDBA (Uprava državne bezbednosti), je bila organizirana večnivojsko (okrajna, oblastna, republiška in zvezna). V radgonskem okraju je imela poleg 11 profesionalcev (vodja je bil imenovan pooblaščenec UVD) še okoli 400 tajnih sodelavcev (informatorji, agenti, ožje zveze). Te tajne sodelavce je pridobivala na podlagi tako imenovanega patriotizma in obremenilnih materialov. Sodelavci so bili iz celotne družbene strukture, prevladovali so delavci (23 odstotkov), uslužbenci (16 odstotkov), kmetje (9 odstotkov) pa tudi učitelji, celo 8 duhovnikov ter ljudje s poklici, kjer so se ljudje pogosto srečevali (pismonoše, gostilničarji, krojači itd.).
Kako pa je delovala Udba v tem okraju v letih 1945 do 1950? Kdo so bili njeni vodilni kadri?
Udba je delovala z že omenjenimi profesionalci in tajnimi sodelavci, ki so ji posredovali informacije. Te so bile največkrat podlaga za njeno ukrepanje. Pomoč je imela v narodni milici (NM) z njenimi postajami po celotnem okraju ter bataljonu KNOJ (Korpus narodne obrambe Jugoslavije) s sedežem v Gornji Radgoni. Njena osnovna naloga je bila “odkrivanje in onemogočanje delovanja sovražnikov nove oblasti v okraju in kontrola državne meje z Avstrijo”. Vodilni kadri Udbe so bili iz drugih območij Slovenije, saj so v 146 ohranjenih zapisnikih OK KPS Radgona (Okrajni komite KP) in okoli 15 tisoč dokumentih Udbe za čas 1945–1950 za radgonski okraj omenjeni, da so bili poslani v ta obmejni okraj zaradi nizke politične zavesti domačinov.
V šestem poglavju predstavljate pobege ljudi čez državno mejo, njihove vzroke in posledice. Je bilo tega veliko?
Ljudje so ilegalno pobegnili čez mejo iz najrazličnejših vzrokov. Iz dokumentov Udbe (zaslišanja) so bili ti vzroki predvsem: pobegi ostankov poražencev vojne, pobegi zaradi storitve kaznivih dejanj, vpoklica v jugoslovansko vojsko, iskanje boljšega življenja v tujini, tihotapstvo, prehajanje ilegalnih skupin, avanturizem mladih itd. Število ilegalnih pobegov je bilo relativno majhno (233), saj sta Udba in KNOJ registrirala lahko le tiste, ki so bili ob odhodu ali ob vrnitvi čez mejo ujeti. Je pa agent Udbe iz sosednje Radgone (Radkersburg) poročal v jeseni 1950 o okoli 3 tisoč ilegalnih prebežnikih v tem delu Avstrije.
Zelo obsežno prikazujete tudi delovanje ilegalnih skupin, njihovo odkrivanje s strani Uprave države varnosti oziroma Udbe ter njihovo uničenje …
Udba in KP sta ilegalne skupine praviloma imenovali bande. V okraju so bile dejavne tri večje in več manjših. Nastale so zaradi različnih vzrokov. Manjše so se organizirale praviloma zaradi želje, da si člani priskrbijo orožje in tako laže pobegnejo v Avstrijo, zaradi tihotapstva (npr. sladilo saharin je stal na črnem trgu kar 18.000 din oz. 4 mesečne plače učitelja) in zaradi organiziranega tihotapljenja ljudi čez mejo za plačilo (denar ali naturalije). Večje skupine (Škamljičeva, skupina Police – Mele in Jurkovičeva) pa so objektivno predstavljale za komunistično oblast nevarnost, saj jih je Udba označila, da so povezane s tujino (Kraljevi komite v Salzburgu). V okraju so delovale tudi z napadi na organe nove oblasti. Udba jih je dokončno zatrla do leta 1950, ko so bili člani in simpatizerji na sodnih procesih v Mariboru obsojeni na dolgoletne zaporne kazni, tudi z zaplembami premoženja in s smrtno kaznijo (ustrelitev Viktorja Jurkoviča).
Nedvomno je v vaši monografiji izredno zanimivo tudi sedmo poglavje, v katerem prikazujete Apaško polje in njegovo etnično strukturo na podlagi popisov prebivalstva od sredine 19. stoletja dalje. Kakšna je bila tu narodnostna struktura pred prvo svetovno vojno in po njej?
Apaško polje, ki je po prvi svetovni vojni pripadlo novonastali Kraljevini SHS oz. poznejši Kraljevini Jugoslaviji, je še tudi po popisih med obema vojnama in med drugo svetovno vojno izvedenim nemškim popisom prebivalstva imelo nemško večino. Po koncu prve svetovne vojne se je načrtovala možnost, da bi nemško govoreče prebivalce razselili, na njihove domove pa naselili ruske begunce ali tako imenovane brezzemljaše iz Prekmurja ter tako s slovanskim/slovenskim življem rešili t. i. nemško vprašanje v državi ter na severni državni meji vzpostavili trdno narodnostno obrambo. Kljub manjšim individualnim odselitvam nemškega življa in prihodu Prekmurcev ter celo izseljencev iz Amerike se narodnostna pripadnost ni bistveno spremenila v slovensko korist.
Podrobno pišete o izselitvi apaških Nemcev v začetku leta 1946. Kako je vsa stvar potekala v praksi? Nasilna izselitev s strani Udbe je potekala praktično sredi zime …
Osnova za načrtovano rešitev nemškega vprašanja so bili t. i. avnojski sklepi, ki jih je Udba načrtovala in izvedla s pomočjo KNOJ in NM v dveh fazah. Prva faza je bila že v juliju 1945 s transportom v zbirno taborišče Strnišče (današnje Kidričevo), od tam pa so bili v manjših in večjih skupinah pregnani čez mejo na Koroško v Avstrijo, nekateri pa tudi izpuščeni nazaj na svoje domove. Druga faza je bila skrbno načrtovana in izvedena v nedeljo, 13. januarja 1946. Okoli 2.200 oseb (najstarejši je bil star 101 leto) je bilo nasilno prepeljanih na vlak v Gornjo Radgono in od tam čez Hrvaško in Madžarsko na Dunaj. Sovjetska zasedbena oblast (opomba: Avstrijo so zasedle zavezniške sile ZDA, Velike Britanije, Sovjetske zveze in Francije) je zahtevala vrnitev, Britanci so bili pripravljeni sprejeti apaške Nemce, a se je večina prisilno zopet odpravila na pot domov. Kompozicija se je ustavila pri madžarskem kraju Murakersztur blizu jugoslovanske meje. V šestnajstih dnevih negotovega čakanja je v ostri zimi umrlo 76 ljudi Ostanek ekspedicije je le prispel v Maribor in čez nekaj dni so bili prepeljani čez Jesenice v britansko zbirno taborišče v Podrožci pri Beljaku. S tem je bilo, kot je zapisano v dokumentih Udbe in OK KPS Radgona, rešeno vprašanje apaških Nemcev. Z nasilno izselitvijo nemškega prebivalstva so še isti dan (13. 1. 1946) prispeli prvi transporti kolonistov, ki so Apaško polje nacionalno popolnoma spremenili in ga je oblast poimenovala Titova dolina.
V osmem poglavju prikazujete delovanje Uprave državne varnosti oziroma Udbe v avstrijskem okraju Radkersburg/Radgona in njeno delovanje iz okraja Radgona s tujino. Zakaj je bil tak interes Udbe tudi za to območje?
Udba je v sosednjo Avstrijo pošiljala svoje sodelavce, agente, ki so bili direktno poslani pod pretvezo, da so ilegalno pobegnili in tako niso bili sumljivi za britansko tajno službo (Field Security Sections, FSS). Udbi so posredovali najrazličnejše podatke, nekaterim pa se je uspelo celo infiltrirali v FSS. Udba pa je pridobila za sodelovanje tudi prave ilegalce, ki so še bili v britanskem taborišču v Lipnici in Strassu ali so bili iz teh taborišč že izpuščeni. Udba je imela agente tudi v dvojezičnih vaseh Radgonskega kota med slovenskim kmečkim prebivalstvom, kjer se je pri njih s priložnostnim delom in tihotapstvom ukvarjalo kar veliko ilegalnih prebežnikov. Interes Udbe za to območje je bil tudi zaradi prepričanja jugoslovanskih oblasti, da še vedno obstoji možnost, da Radgonski kot z Radgono pripade Jugoslaviji. Ta ideja je bila z informbirojevskim sporom s Sovjetsko zvezo oz. že prej utopična.
V devetem poglavju prikazujete etnično-demografsko sliko območja Radgonskega kota po rezultatih popisov prebivalstva od sredine 19. stoletja z vsemi spremljajočimi problemi prebivalstva pri njegovem boju za ohranitev slovenske narodne identitete do današnjih dni. Kako številčna je bila tu slovenska manjšina v preteklosti in kako je danes?
V Radgonskem kotu je bila v petih dvojezičnih vaseh Potrna/Laafeld, Žetenci /Sicheldorf, Gorca/Goritz, Dedonci/Dedeniz in Zenkovci/Zelting vse do konca obstoja monarhije izrazita slovenska večina. V letu 1939 je imel popis poleg rubrik dutsch in slowenisch še tudi rubrike deutsch-slowenisch (slovensko-nemško), windisch in deutsch-windisch, zato so statistični podatki nerealni. Tudi popis leta 1951 je lahko »skril« Slovence v rubrike “drugi”, “neznan občevalni jezik” in “tujci”. Avstrijska državna pogodba iz leta 1955 na avstrijskem Štajerskem ni bila uveljavljena, saj ni bilo in ni dvojezičnih krajevnih napisov. Danes v Potrni/Laafeld deluje Društvo 7. člen, ki v Pavlovi hiši izpričuje še vedno slovenski živelj na tem območju.
V desetem poglavju prikazujete sodne postopke in kazenske sankcije, ki so jih izrekala sodišča (okrajno, okrožno, višje, vrhovno) nasprotnikom komunističnega režima, vključno z izrečeno in izvršeno smrtno kaznijo. Nedvomno je bila komunistična represija na tem območju zelo huda …
Udba je imela v sodnem sistemu vplivno mesto, saj je po prijetju osumljenca zaprla v svoje zapore in ga šele nato izročila sodišču (npr. okrožnemu v Mariboru), ki je izrekalo stroge kazni: odvzem prostosti s prisilnim delom, zaplemba premoženja, izgon obsojenca iz kraja bivanja, denarna kazen, odvzem državljanskih in političnih pravic za določen čas po prestani kazni, prepoved nošenja odlikovanj in smrtna kazen. Le redkim obsojencem je bila kazen znižana, mnogi pa so v zaporih pod prisilo morali podpisati sodelovanje z Udbo (npr. domačin iz okolice Radencev na prisilnem delu v Škofji Loki Štefan Toplak z udbovskim psevdonimom Branko Trpin). Udba je tudi npr. vplivala na tožilstvo, da je izpustilo zapornika, ki je v zaporu podpisal sodelovanje z Udbo. Po prestani kazni je Udba praviloma še tajno nadzorovala nekdanjega zapornika (primer nekdanjega informbirojevca Ivana Štrafela – Dona, ki je bil preventivno priprt v letih 1966 in 1969 ob Titovem obisku v Pomurju).
In še za konec. Prof. dr. Matjaž Klemenčič je v recenziji vaše monografije zapisal, da delo predstavlja svojevrsten izziv za raziskovalce krajevne zgodovine drugih območij v Republiki Sloveniji, saj bi se lahko na ta način prikazala zgodovina kateregakoli okraja v Republiki Sloveniji. Se torej lahko drugi zgledujejo po vaši monografiji?
Tudi sam sem že v disertaciji pozval zgodovinarje, naj obdelajo še druge takratne okraje na podlagi dokumentov Udbe in KP. Le pogum in vztrajnost sta potrebna, kar pa pogrešam predvsem pri mnogih mladih zgodovinarjih, predvsem tistih, ki so zaposleni v srednješolskem izobraževanju, da bi mladim objektivneje prikazali obdobje po letu 1945. Mladi tudi manjkajo na vseh mojih predstavitvah monografije. Zakaj je tako?
