1.9 C
Ljubljana
petek, 22 novembra, 2024

V novi Demokraciji: Antonio Tajani, fojbe in izgubljeni Trst – kako sta Tito in Kardelj zapravila slovensko nacionalno ozemlje

Bazovica je slovenski kraj na Krasu v bližini znamenite Lipice, vendar na italijanski strani meje. Še vedno je pomembno kulturno in prosvetno središče slovenske narodne skupnosti na Tržaškem, hkrati pa tudi spominski kraj žrtev totalitarizmov.

 

Lahko bi rekli, da je Bazovica kraj žrtev vseh narodnosti – tam so bili leta 1930 ustreljeni štirje antifašisti, pripadniki organizacije TIGR na čelu s Ferdom Bidovcem. To je bilo v času, ko je bila Primorska s Trstom priključena Kraljevini Italiji na podlagi zloglasne rapalske pogodbe in že pred tem tajnega londonskega sporazuma, s katerim je med prvo svetovno vojno Italija zamenjala stran, prestopila na stran antante in v zameno dobila velik del slovenskega (in hrvaškega) ozemlja. V tem času se je na oblast povzpel vodja fašistične stranke Benito Mussolini, že pred tem se je na Tržaškem in drugje na slovenski zahodni etnični meji močno okrepil pritisk na slovensko narodno skupnost. Prva polovica dvajsetega stoletja je tako zaznamovana s preganjanjem Slovencev na Primorskem in tudi na Koroškem, saj je po letu 1920 hkrati z rapalsko pogodbo tudi koroški plebiscit (tudi po zaslugi Beograda) tehtnico prevesil na stran avstrijske prve republike, ki je tako dobila veliko večino Koroške, zgodovinske zibelke slovenstva.

Med tigrovci in fojbo

Pri Bazovici pa je še en spomenik – opuščen rudniški jašek, imenovan Bazoviška fojba, ki velja za italijanski nacionalni spomenik. Leta 1944 naj bi italijanska mestna straža najprej metala vanjo trupla pobitih Slovencev, po končani vojni pa naj bi vanjo metali še trupla nemških vojakov; domnevno naj bi bili v njej tudi Italijani, ki so jih leta 1945 pobili partizani. Ta jašek naj bi simboliziral druga kraška brezna (fojbe), kjer naj bi končalo precej žrtev komunističnega nasilja. Zaradi poraza fašistične Italije se je na Tržaškem – čeprav je bil Trst leta 1954 po razpustu Svobodnega tržaškega ozemlja znova »vrnjen« Italiji – razvil mit o tem, da v fojbah ležijo samo žrtve jugoslovanskega nacionalističnega preganjanja Italijanov, ki naj bi jih preganjali »barbarski Slovani« (italijanski nacionalisti so jih glede na etimološko podobnost besede Slovan z italijansko besedo za sužnja prezirljivo imenovali »Ščavi«). Dejansko pa so v kraških breznih tako na slovenski kot italijanski strani žrtve najrazličnejših narodnosti, ki so jih pobili nosilci totalitarnih ideologij dvajsetega stoletja. Na italijanski mit pa je verjetno vplivalo predvsem to, da so se na Tržaško zatekli številni italijanski prebivalci Istre (t. i. ezuli oz. izgnanci). Vsako leto 10. februarja tamkajšnja večinska italijanska skupnost praznuje dan spomina na fojbe in na italijanski eksodus iz Istre, Reke in Dalmacije, kar je italijanski parlament uzakonil leta 2004 (kmalu po tistem je bil na to temo posnet tudi film Srce v breznu, ki je tudi v Sloveniji sprožil veliko ogorčenja predvsem zaradi enostranskega prikazovanja zgodovine).

Letos je proslavo v Bazovici obiskal predsednik Evropskega parlamenta Antonio Tajani in sprožil pravi vihar v kozarcu vode. »Tu je na tisoče nedolžnih žrtev, ki so jih ubili zato, ker so bili Italijani,« je dejal Tajani, žrtve pobojev pa označil za »žrtve vojne in protiitalijanskega sovraštva, ki so jih ubili vojaki z rdečo zvezdo na kapi samo zato, ker niso spustili italijanske zastave«. Spomnil je tudi, da je tiste, ki zanikajo pojav fojb in eksodusa, premagala zgodovina, in da je tisti, kdor zanika ta pojav, sostorilec tistega, kar se je zgodilo. Ob tem je dodal, naj »živi Trst, naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija«.

Celoten članek si lahko preberete v novi Demokraciji!

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine