Vlada v našem ustavnopravnem sistemu predstavlja izvršno vejo oblasti, ki med drugim pripravlja zakonska besedila, po sprejetju v zakonodajni veji oblasti, ki jo predstavlja državni zbor, pa te zakone in druge predpise v praksi izvaja. Priprava proračuna države pa je ena najpomembnejših nalog vsake vlade, saj se v proračunu države zrcalijo njene prioritete. Ali je tudi pri nas tako? Na papirju seveda je, v praksi pa ni čisto tako.
Že pred časom bi morala Šarčeva vlada v Bruselj poslati proračun države za leto 2019, seveda bi morala pred tem pripraviti rebalans proračuna za leto 2019, ki je bil sprejet konec leta 2017. V njem bi se morale zrcaliti prioritete aktualne vlade. Toda v Bruselj je romal kar proračun za leto 2019, sprejet konec leta 2017. Seveda v Bruslju nad to potezo naše aktualne vlade niso bili preveč navdušeni. Da ne govorimo o proračunu za leto 2020, ki bi moral biti sprejet prav tako še letos, a očitno sploh ne bo, saj vlada za prve spomladanske mesece leta 2019 napoveduje šele rebalans proračuna za leto 2019. Pa še pri tem se zatika. Šarec pravi, da se bo treba potruditi, v nasprotnem primeru bodo odšli domov in bodo prišli drugi. Dodam lahko le pobožno osebno željo: čim prej, tem bolje.
Toda poglejmo mandat te vlade skozi seje državnega zbora. Čas od 22. 6. 2018 do 13. 9. 2018 bom nekako odmislil, saj je bil to čas konstituiranja državnega zbora in njegovih delovnih teles pa izvolitve predsednika vlade in končno 13. 9. 2018 izvolitev aktualne vlade. V tem času je bila ena redna seja in osem izrednih sej državnega zbora, na katerih so se poslanci ukvarjali bolj ali manj sami s seboj in z imenovanjem vlade.
Prvi pokazatelj naj bo število sej državnega zbora. Podatki kažejo, da je imel državni zbor v času od 13. 9. 2018 (nastop Šarčeve vlade) do 28. 11. 2018 le eno redno in pet izrednih sej. Podrobnejši pregled pa nam pokaže naslednje:
Vir: Demokracija
Situacija je torej precej jasna. V skoraj treh mesecih je državni zbor na predlog Šarčeve vlade zasedal le 15 ur. Če ta podatek pretvorimo v 8-urni delovnik, bi lahko rekli, da so poslanci v skoraj treh mesecih na predlog vlade na plenarnih sejah delali le dobra dva dneva. Precej drugačna situacija je v primeru opozicijskih SDS in NSi. Na njun predlog je državni zbor zasedal skoraj 42 ur ali pet delovnih dni in nekaj.
Nisem pa prepričan, da je tako početje opozicijskih SDS in NSi sploh dobro. Vsebina njihovih zadev je vsekakor dobra in prava, toda koalicija tako ali tako po tekočem traku zavrača njihove predloge. Povedano v prispodobi: mogoče bi bilo bolje, da se sončijo ob reki, po kateri bodo vse pogosteje plavala koalicijska trupla tipa Bandelli.
Kakorkoli že, vrnimo se k naslovnemu vprašanju, kaj sploh dela vlada? Podatki kažejo, da Šarčeva vlada po skoraj treh mesecih bolj ali manj sploh še ne dela. Je to dobro ali slabo, pa presodite sami.
dr. Vinko Gorenak
