11.2 C
Ljubljana
četrtek, 7 novembra, 2024

Vinko Gorenak: “Leta 1991 smo opravili le polovico naše zgodovinske naloge”

Na mnogih mojih javnih nastopih v vlogi poslanca DZ, sem navzoče pogosto vprašal naslednje: »Kakšna je sploh razlika med letom 1945 in današnjim časom«? Navzoči so me pogosto presenečeno pogledali. Takole sem jim odgovoril: »Če bi se mi takole zbrali in govorili leta 1945, bi končali v Barbara rovu, če bi se takole zbrali leta 1985, bi končali v zaporu, danes pa lahko govorimo«. Pomemben napredek torej, ampak leta 1991 se nismo borili samo za takšno Slovenijo.

Celi družbeni podsistemi danes namreč ne delujejo demokratično ali pa delujejo skrajno levičarsko pristransko. Leta 1991, in takoj za tem, očitno nismo opravili nekaterih nalog, ki bi jih morali opraviti že takrat, pa jih nismo. Ob dejanskem nasprotovanju osamosvojitvi s strani nekdanje zveze komunistov in njenih satelitov, smo samostojnost Slovenije sicer dosegli, kar je zgodovinski dosežek brez primere v zgodovini Slovencev. V ustavo smo prenesli mnoga moderna določila ustav zahodnega demokratičnega tipa, pogosto tudi v zakonodajo. Toda celih družbenih podsistemov nismo pripravili na delovanje parlamentarne demokracije zahodnega tipa. Naj naštejem nekaj primerov:

1) Pravosodni sistem z vso miselnostjo in delom sodnikov je ob sicer novi zakonodaji ostal popolnoma nespremenjen. Najvišja mesta so zasedli tisti sodniki, ki so pri svojem delu, v času pred letom 1991, evidentno kršili človekove pravice. Nenazadnje tisti profesorji Pravne fakultete v Ljubljani, ki so nekoč pisali nekdanjo totalitarno zakonodajo, na osnovi katere so se dogajale kršitve človekovih pravic, pišejo tudi sedanjo zakonodajo in izobražujejo današnje in bodoče sodnike. Ob takih pogojih in predpostavkah spremembe seveda niso mogoče. Socializem in komunizem, ter kršitve človekovih pravic v pravosodju se torej nadaljujejo.

2) Medijska krajina je večinsko ostala popolnoma enaka, kot je bila pred letom 1991, seveda z redkimi izjemami, ki pa na trgu ekonomskih zakonitosti komaj preživijo. Nesposobnost, nekritičnost, neizobraženost, pasje podobna vdanost naročnikom in lastnikom, ter pisunstvo po naročilu, na tem področju kraljujeta še danes. Ob takih pogojih in predpostavkah spremembe seveda niso mogoče. Socializem in komunizem, ter režimsko poročanje se torej nadaljujejo.

3) Šolski sistem se praktično ni v ničemer spremenil. Vse kar se je spremenilo so bonitete, večanje zaposlovanja, ob manj učencih, dijakih in študentih, ter ideološka leva naravnanost, so prioritete nekdanjega in sedanjega šolskega sistema. Da ne govorimo o najhujšem nasprotovanju privatnemu šolstvu z državnimi koncesijami, kar je v tujini pravilo in ne izjema, pri nas pa je obratno. Zgodovina pa se je v šolstvu tako ali tako končala leta 1945, osamosvojitve leta 1991 sploh ni bilo. Kakšna neverjetna zgodovinska slepota. Ob takih pogojih in predpostavkah spremembe seveda niso mogoče. Socializem in komunizem, ter poneumljanje mladih generacij se torej nadaljujejo.

4) Privatna lastnina je v tujini pravilo in gibalo družbenega razvoja, pri nas pa je še vedno čisto navadno zlo. Družbena lastnina nekoč, in državna lastnina danes naj bi bila nekaj najbolj zaželjenega in pravega. Zato govorimo o državni zlatnini in srebrnini, ki je naj ne bi nikoli prodali. Kakšen neverjeten relikt socializma in zaviralec razvoja, ter neizčrpen vir korupcije in klientelizma. Že pred stoletji so drugi spoznali, da je država najslabši lastnik premoženja zato so državno lastnino privatizirali. Pri nas pa še vedno nasedamo čistim neumnostim in plačujemo milijarde evrov za sanacije bank. Ob takih pogojih in predpostavkah spremembe seveda niso mogoče. Socializem in komunizem, ter državna lastnina v funkciji ropanja ljudi se torej nadaljujejo.

5) Privatizacija v zdravstvu pa naj bi bila nekaj povsem nesprejemljivega. Le javno zdravstvo naj bi bilo tisto, ki naj bi jamčilo zdravstvene usluge vsem in najbolj pravično. Kakšna zabloda in prevara. Za vsakogar od nas je pomembno, da ima zagotovljen učinkovit in hiter dostop do zdravstvenih storitev najboljše vrste, pri čemer je povsem nepomembno ali gre za zdravstvene usluge v državni ali privatni lasti s koncesijami, ki jih tako ali tako plačuje država. Le zakaj je potem zdravstvo v državah zahodne Evrope več ali manj v privatnih rokah in le zakaj deluje bolje za manj denarja kot pri nas. Ob takih pogojih in predpostavkah spremembe seveda niso mogoče. Socializem in komunizem, ter slab zdravstveni sistem, za veliko preveč denarja imajo pri nas zato garantirano prihodnost.

6) Politično gledano pa smo tako ali tako čista farsa in ne demokracija. Tiste politične sile, ki so vladale pred letom l990, so oblast izgubile v času DEMOS-ove vlade, ki je izpeljala osamosvojitev Slovenije, takoj za tem so ponovno zavladale z vsemi svojimi starimi vzorci in navadami. Ob pet in pol letni vladi Andreja Bajuka in Janeza Janše, so vseskozi na oblasti. Za zavajanje javnosti in volilcev sicer menjujejo imena, toda v bistvu gre za iste politične sile, ki vladajo na praktično isti način, kot so to počeli pred letom 1990, spremenila se je le zunanja podoba vsebina pa je ostala popolnoma enaka.

Kaj torej narediti? Kaj torej storiti, da opravimo še drugo polovico tiste zgodovinske naloge, ki smo jo opravili leta 1991? Odgovor na to vprašanje se zdi zelo zapleten, mnogim morda popolnoma neznan, v svojem bistvu pa je popolnoma enostaven. Nobene tople vode ni potrebno izumljati, le čez bivše meje proti zahodu je potrebno pogledati. Poglejmo nekatere nujne rešitve.

1) Potrebujemo popolno reformo pravosodnega sistema, ki mora delovati, učinkovito, hitro, pravično in odgovorno za vse državljane, po vzoru na primer nemškega pravosodnega sistema. Da bi to dosegli so potrebne ustavne spremembe, ki pa jih lahko uveljavi 60 in ne manj poslancev.

2) Za uravnoteženje medijskega prostora potrebujemo najprej evropsko, raziskovalno, kritične in razmišljujoče novinarje. Le ti bodo lahko oblikovali take medije, kot so v Evropi. Davkoplačevalci ne potrebujejo RTV, ki jo po zakonu plačujemo vsi, medijsko pristransko levo pa poroča v interesu dela državljanov. Če jo ukinemo, bo vsako gospodinjstvo privarčevalo okoli 12,00 evrov mesečno, medijsko pa ne bo nobene razlike.

3) Potrebujemo tak šolski sistem, ki bo prilagojen potrebam gospodarstva in bo izobraževal take profile, ki bodo zaposljivi zlasti v gospodarstvu. Ideologija levega tipa mora izgubiti domovinsko pravico v šolstvu, zgodovina pa se seveda ni končala leta 1945, dobili smo tudi samostojno Slovenijo, tudi o tem je potrebno poučevati objektivno. Privatizacija v šolstvu z državnimi koncesijami pa bo zgolj obogatila in izboljšala šolski sistem.

4) Privatna in ne državna lastnina mora postati gibalo razvoja. Privatizacijo državnega premoženja je potrebno opraviti čim prej. Da je država najslabši lastnik so v Evropi spoznali že pred stoletji.

5) Privatizacija zdravstva z državnimi koncesijami je del splošne privatizacije, zato o tem ne kaže izgubljati besed.

6) Večinski volilni sistem, ki so ga na referendumu leta 1996 že izglasovali državljani in ni bil nikoli uveljavljen, pa je predpogoj normalne politične stabilnosti v državi. Ta bi po vzoru mnogih stabilnih demokracij v Evropi prinesel dve ali tri politične stranke, ki se izmenjujejo na oblasti. V takih okoliščinah bi bilo mogoče govoriti o stabilni demokraciji, ki je predpogoj vsega družbenega razvoja.

Seveda sem v tem prispevku naštel le nekatere globalne probleme naše države in ponudil nekatere rešitve. Problemov in rešitev pa je še veliko več.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine