V novi reviji Demokracija pišemo o grozljivem načrtu uničenja slovenskega naroda. Bomo Slovenci leta dva tisoč petdeset manjšina v svoji lastni državi? Predstavljamo program Anžeta Logarja, ki želi pozdraviti Ljubljano. Spomnili smo se obletnice rojstva urednika Demokracije Andreja Uršiča, ki ga je ugrabila in umorila Udba. Objavljamo intervjuja z Rajkom Fajtom in Majo Kocjan ter zanimive kolumne! Vabljeni k nakupu Demokracije! Z njo boste vedeli več!
Vedno znova se ljudje po zahodnem svetu, še posebno v državah članicah Evropske unije presenečeni, kako se kljub očitnemu problemu, ki ga migracije povzročajo, oblastne strukture trmasto branijo, da bi odkrito o problemu sploh razpravljale, kaj šele potegnile kakšne konkretne poteze, s katerimi bi začele probleme odpravljati.
Evropa naj bi potrebovala »mlado kri«
Razen nekaj medlih ukrepov, in še teh praviloma le na deklarativni ravni, meglenih obljub, da se bo zadeva uredila, pa še to potem, ko so prebivalci že na meji upora, oblastne elite ne naredijo nič, da bi problem odpravile. Namesto da bi reševale problem, veliko več časa zahodna politična elita (in pri tem je skorajda vseeno, ali gre za levo liberalne ali pa za tako imenovane desnosredinske stranke), celotna državna birokracija, akademska sfera, mediji in civilna družba porabijo za to, da vse kritike migracij in problemov, ki jih prinašajo, razglašajo za fašiste, ksenofobe, rasiste. In nas prepričujejo, da živimo v dobi neverjetnega obilja in moramo zato, tako rekoč v paketu, sprejeti še milijone migrantov iz tretjega sveta. Ali pa nam servirajo, da se Evropa stara in zato nujno potrebujemo dotok mlade krvi, ki bo delala za »naše penzije«. Ali pa nam nabijajo »belo krivdo«, češ da smo belci krivi za imperialno izkoriščanje in vse vojne na tem planetu in je to način, da se odkupimo. Ali pa se (tako kot so se tudi Marx, Lenin in Hitler) sklicujejo na zgodovinsko nujnost, na naslednjo fazo v družbeni evoluciji, ki nam bo ustvarila novega človeka, v tem primeru multikulturnega mešanca.
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
V tokratni reviji Demokracija preberite še:
»Zahtevajmo več! Pozdravimo Ljubljano!«
»Mislim, da je ravno predstavitev različnih programov tisto, kar Ljubljančani potrebujejo, da se bodo na koncu lahko odločili za pravo izbiro,« je poudaril kandidat SDS za ljubljanskega župana Anže Logar. Podporo so mu namenili v NSi, SLS in Listi novinarja Bojana Požarja. Kandidat SDS za ljubljanskega župana Anže Logar je izrazil zadovoljstvo nad podporo, ki sta mu jo namenili NSi in SLS, vesel pa bo tudi še kakšne. »Če bo med njimi tudi LMŠ, verjamem, da bo to zaradi programa in zato, ker bodo verjeli, da lahko ta program tudi skupaj izpeljemo,« je odgovoril na vprašanje, ali v morebitnem drugem krogu pričakuje podporo te stranke.
Intervjuja: Rajko Fajt in mag. Maja Kocjan
Najstarejše slovensko mesto potrebuje svežino, preporod. Odpreti Ptuju vrata, da se začne turistično in gospodarsko razvijati v polnem zamahu, ob tem pa vrniti voljo in odločanje v roke občanom. To je vodilo in glavna točka programa županskega kandidata Rajka Fajta. Kulinarika, tradicija in kulturna dediščina je po Fajtovem mnenju priložnost, da na Ptuj privabijo številne turiste, tako domače kot tuje, predvsem pa Fajt vidi prihodnost občine v povezovanju. Okrepiti komunikacijo med občani in občinsko upravo ter se za skupno dobro povezovati tudi s sosednjimi občinami. Pogovarjali smo se tudi z mag. Majo Kocjan, ki kandidira za županjo občine Črnomelj. V letu 2014 je bila izvoljena za občinsko svetnico in v občinskem svetu nenehno opozarjala na žgoča lokalna vprašanja. V letu 2016 je bila tudi ena od pobudnic civilne iniciative proti migrantskemu centru v Beli krajini, ki je v teh krajih prvič po osamosvojitvi izvedla tudi protest ter tako uspešno preprečila postavitev migrantskega centra v Črnomlju. Zaposlena je v Državnem zboru RS in je hkrati namestnica generalnega sekretarja Slovenske demokratske stranke. Kot pravi sama, ji poleg vseh obveznosti in vzgoje dveh sinov ostane malo prostega časa, tega pa nameni družini.
Glasnik demokracije in žrtev ideološkega sovraštva
Pred 110 leti se je v Kobaridu rodil vidni javni delavec in časnikar Andrej Uršič, ki je v prvih letih povojnega komunističnega enoumja postal žrtev ideološkega sovraštva in političnega nasilja. Med Slovenci na tistem območju Goriške in Tržaške, ki jih je po krajši negotovosti zaradi vojaških in diplomatskih prizadevanj za določitev nove državne meje čakala vnovična usoda težavnega manjšinskega življenja, je s somišljeniki postavljal temelje svobodi izražanja in združevanja. Komunistična oblast ju je zatirala tudi med Slovenci, ki so živeli pod oblastjo zahodnih zaveznikov v takratni začasni Coni A Julijske krajine, kot je bila določena po Morganovi črti (junij 1945–september 1947).
Samomor Evrope, kot jo poznamo, ali njeno vnovično rojstvo?
V središču Londona druga ob drugi stojita anglikanska cerkev svetega Jurija in mošeja na ulici Brune. Prva lahko sprejme 1.200 vernikov, druga ne več kot sto. Na nedeljski maši v cerkvi se zbere dvajset vernikov, na petkovi molitvi je mošeja premajhna, verniki molijo tudi zunaj mošeje, na ulici. London, prestolnica nekdaj močnega britanskega imperija, je v zadnjih letih popolnoma spremenila svoj obraz.
Vabljeni k branju aktualnih, zanimivih in analitičnih kolumn!
Vabljeni k nakupu Demokracije! Z njo boste vedeli več!