Se še spomnite letošnjih Prešernovih nagrad? Podelitev je sprožila pravcati vihar, saj je postalo dokončno jasno, da je kulturni marksizem postal vodilni tok tudi v kulturnih ustanovah na najvišji ravni. Rezanje zastav, dojenje psa in podobni »performansi« so očitno postali vrednota.
In kar je najbolj tragično: režiserji tovrstnih podelitev so celo začeli žugati kritikom, naj vendar utihnejo, saj so pač taki trendi in to je treba spoštovati.
Očitno pa je šlo za veliko uslugo protagonistom kulturnega marksizma, saj so postali tako rekoč glavni junaki praktično vsega, kar se dogaja na področju kulture. Smo pa lahko pred časom, natančneje 21. septembra, v napovedniku zasledili informacijo, da bo Simona Semenič, znana po rezanju slovenske zastave, osrednja figura vsakoletnega festivala »Mesto žensk«. Takole beremo na STA: »Poleg Marwe Arsanios je v fokusu letošnje izdaje, ki se bo odvil na različnih lokacijah v Ljubljani, tudi ustvarjanje Simone Semenič, katere premiera performansa v trajanju Do zadnjega bi morala biti današnji predfestivalski dogodek, a je odpadel. A kot je zagotovila Teja Reba (programska vodja festivala, op. ur.), drugi dogodki iz sklopa Abonma Simona Semenič, ki bodo utripali cel oktober, ostajajo. Na sporedu sta med drugim performans Jaz, žrtev in performans drugič, okrogla miza o uprizarjanju nove dramatike ter premierna uprizoritev besedila Simone Semenič Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj v režiji Janeza Janše.«
Poročilo STA sicer omenja tudi besede Teje Reba, da se festival vsako leto naveže na aktualno dogajanje v lokalnem in mednarodnem okolju, na katero se želijo odzvati »ter ob tem razmisliti, kaj je alternativa masovnemu ustrahovanju ljudi, in predlagati mobilizacijo skozi idejo čustva poguma, s proaktivno držo, ki temelji na zatiranju ustrahovanja in na drugi strani apatije«. Med dogodki, ki so v zadnjem času napolnjevali slovenski javni prostor, je med drugim izpostavila, pazite, napad na Simono Semenič in Majo Smrekar ob podelitvi Prešernovih nagrad, finančne reze ministrstva za kulturo, sovražni govor v predvolilni kampanji, »ki naznanja ne samo pohod nacionalizma, konservativizma, temveč tudi odpira prostor možnostim, da se reče karkoli«.
Skratka, še en poskus kulturnih marksistov, da bi se preko mimikrije, ko se postavijo v vlogi žrtve, izvajali cenzuro in napad na svobodo govora.
