Piše: Dr. Matevž Tomšič
Z rezultatom letošnjih parlamentarnih volitev v Sloveniji je redko kateri politični igralec lahko zadovoljen. Aktualna vladajoča koalicija je prejela občutno manjši odstotek glasov in posledično manj poslanskih mandatov kot pred štirimi leti. A tudi desna opcija, ki predstavlja alternativo le-tej, ni dosegla zastavljenih ciljev. Oba protagonista, Slovenska demokratska stranka in koalicija Nove Slovenije, Slovenske ljudske stranke in Fokusa, sta daleč od absolutne večine v parlamentu, kaj šele od »ustavne večine razuma«, za katero si je prizadeval Janez Janša. Tudi novoustanovljena stranka Demokrati Anžeta Logarja je dosegla slabši rezultat, kot so ga napovedovali. Nesojeni »novi obraz« levice Vladimir Prebilič pa s svojo stranko Prerod sploh ni uspel prestopiti parlamentarnega praga.
V bistvu je edini, ki je lahko zadovoljen, Zoran Stevanović, saj se je s svojo stranko Resni.ca prebil v parlament. S populističnim udrihanjem čez »levo-desni establišment« in preprostimi, a udarnimi sporočili je uspel nagovoriti tiste nezadovoljneže, ki se jim celotna slovenska politična scena krepko upira. Zna biti, da bo prav ta stranka jeziček na tehtnici pri sestavljanju nove vladne koalicije.
Sestavljanje nove vlade bo na splošno zelo težavno, saj očitno nobeden od obeh političnih blokov ne bo prejel večine šestinštiridesetih poslancev. Ta vlada, tudi če bo do nje prišlo, bo po vsej verjetnosti zelo nestabilna. Težko si je predstavljati, da bi se denimo Demokrati in Levica našli na isti valovni dolžini. Nikakor pa ni mogoče izključiti niti možnosti, da nihče ne bo mogel sestaviti vlade in da se nam še letos obetajo nove volitve.
Pričakovanja, da se bo na teh volitvah zgodil izrazit »obrat v desno«, se torej niso uresničila. Čeprav bi po logiki stvari do njega moralo priti. Nedavna razkritja pogovorov nekaterih pomembnih političnih insajderjev so jasno pokazala, da nam vlada kleptokratsko omrežje, ki je dobesedno ugrabilo državo. V normalnih razmerah bi politika, ki služi temu omrežju – pri tem pa igra glavno vlogo ravno največja vladna stranka – in ki si je privoščila številne zlorabe oblasti, doživela prepričljiv volilni poraz.
A Slovenja očitno (še vedno) ni normalna država. Vladajočim je uspelo te zelo obremenilne dokaze zoper sebe nevtralizirati. Pri tem so jim zvesto sekundirali osrednji mediji. Ti so nekritično širili njihov narativ, da gre za vmešavanje tujih akterjev v slovenske volitve in da naj bi ti delovali po navodilih največje opozicijske stranke (čeprav ni bilo za to nobenih prepričljivih dokazov). Šlo je za kombinacijo strašenja pred Janšo in pred tujci. Ponovno. Če so v vlogi slednjih pred štirimi leti nastopali Madžari, so tokrat Izraelci. Kar dokazuje, da je domnevno svetovljanska levica še kako zmožna ksenofobije. To ji je v kombinaciji z ekscesnim trošenjem in deljenjem predvolilnih »bombončkov« prineslo rezultat, ki je glede na dosežke njenega vladanja kar precej ugoden.
Izkazalo se je, da ideološki »beton«, na katerem temelji oblastni monopol levice, še vedno ni razpadel. Obstaja veliko ljudi, ki podlegajo strahu pred notranjim in zunanjim sovražnikom, ki ga širijo leva politika ter njej naklonjeni mediji in nevladne organizacije. Poleg tega podpirajo etatistično redistribucijo, po kateri država pobere denar ljudem in ga deli po svoji presoji, namesto da bi jim pustila, da ga sami porabijo po svoji presoji. Takšna socialistična mentaliteta je očitno še več kot tri in pol desetletja po propadu bivšega sistema pri nas še kako živa. Bistveno bolj kot v večini drugih nekdanjih komunističnih držav.
Ob še enem mandatu vlade, podobne obstoječi, se Sloveniji ne obeta nič dobrega. V tem primeru bo kleptokratsko omrežje ostalo nedotaknjeno. In razvojno nazadovanje, ki se že zdaj jasno nakazuje, bo bistveno bolj izrazito.
