Piše: Metod Berlec
Soočamo se z najbolj nepredvidljivim in napetim varnostnim okoljem po koncu hladne vojne. Vojna v Ukrajini traja že štiri leta, na Bližnjem vzhodu je ponovno izbruhnil obsežen konflikt, ameriško‑izraelske operacije proti Iranu pa so odprle povsem novo poglavje v globalni obveščevalni in vojaški dinamiki. O tem smo se pogovarjali z nekdanjim direktorjem Sove, predsednikom Odbora za obrambo pri Strokovnem svetu SDS in odvetnikom Janezom Stuškom, ki v okviru svoje službe pogosto prihaja v stik z vprašanji varnosti, kibernetskih tveganj in mednarodnega prava.
Janez Stušek se je rodil leta 1978. Je diplomant fakultete za varnostne vede in pravne fakultete, ki sodita pod okrilje Univerze v Mariboru. V odvetniški praksi se ukvarja s pravom informacijskih tehnologij in korporacijskim pravom. V prejšnji Janševi vladi je bil direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova). Je predsednik Odbora za obrambo pri Strokovnem svetu SDS.
Gospod Stušek, kako ocenjujete trenutno stopnjo varnostnega tveganja za Slovenijo v kontekstu hkratnih kriz – vojne v Ukrajini in novega konflikta na Bližnjem vzhodu?
Moja ocena je, da je stopnja varnostnega tveganja za Slovenijo danes povišana in bistveno bolj kompleksna, kot si je pripravljena priznati slovenska politika oziroma družba kot celota. Slovenija sicer za zdaj ni neposredno izpostavljena klasični vojaški grožnji, vendar je del evropskega in evroatlantskega prostora, kjer se konflikti ne širijo več samo prek frontnih črt, temveč tudi prek kibernetskih napadov, obveščevalnih operacij, vplivnih kampanj, sabotaž in pritiskov na kritično infrastrukturo itd. Vojna v Ukrajini je po štirih letih postala vojna izčrpavanja z dolgoročnimi posledicami za evropsko varnostno arhitekturo, nova eskalacija na Bližnjem vzhodu pa prinaša dodatno plast nestabilnosti.
Za majhno in odprto državo, kot je Slovenija, to pomeni predvsem eno: nismo zunaj dosega kriz, ampak smo v njihovem posrednem dosegu vsak dan. Posebej me skrbi razkorak med realnim varnostnim okoljem in političnim diskurzom pri nas. V času, ko se evropske države resno ukvarjajo z odvračanjem, odpornostjo in obrambnimi zmogljivostmi, se pri nas še vedno pojavljajo iluzije, da smo nekakšna oaza miru. Odpornost brez osnovne obrambne sposobnosti pa je samo lepo zveneča beseda. »Dual use« (dvojna raba) je lahko legitimen koncept, ne more pa biti nadomestek za manjkajoče temelje sistema – kadre, logistiko, opremo, poveljevanje in zaščito kritične infrastrukture.
Zato je moj temeljni očitek preprost: Slovenija ima veliko dokumentov in strategij, bistveno premalo pa otipljivih rezultatov – slednje za Slovenijo ugotavlja tudi Nato. Največja nevarnost za Slovenijo danes ni panika, ampak uspavanost. V času, ko se evropske države resno ukvarjajo z odvračanjem, odpornostjo in vojaškimi zmogljivostmi, se pri nas še vedno pojavljajo lahkotne in skoraj salonske debate o izstopu iz Nata – pogosto brez najmanjšega razumevanja, kaj bi to pomenilo že na teoretični ravni, kaj šele v praksi. Članstvo v Natu ni ideološki okrasek, ampak temeljni okvir kolektivne obrambe, interoperabilnosti, vojaškega načrtovanja, dostopa do zavezniških zmogljivosti in političnega odvračanja. Izstop iz takega okvira za majhno državo ne pomeni večje suverenosti, ampak manjšo varnost, višje stroške in bistveno večjo strateško osamljenost.
Ali obstaja možnost, da bi se konflikt med ZDA in Izraelom na eni ter Iranom na drugi strani prelil v širšo regionalno vojno, ki bi vplivala tudi na Evropo?
Da, nevarnost širše regionalne vojne je realna in ni več le hipotetična. Največje tveganje je, da se sedanji spopad ne bi širil le po osi ZDA–Izrael–Iran, ampak tudi prek iranskih zaveznikov, napadov na pomorske poti, energetskih tokov, kibernetskih operacij in terorističnih povračilnih dejanj. Tudi EU je izrecno opozorila, da bi nadaljnja eskalacija lahko ogrozila Bližnji vzhod, Evropo in širši mednarodni prostor, zlasti ob morebitnih motnjah v Hormuški ožini.
Za Evropo to ni oddaljena kriza, ampak neposreden varnostni in gospodarski problem. Posledice bi se lahko najprej pokazale v dražji energiji, motenih dobavnih verigah, pritisku na pomorski in zračni promet, povečani nevarnosti radikalizacije ter v kibernetskih napadih in vplivnih operacijah. Europol je že opozoril na povišano teroristično in kibernetsko tveganje za EU, evropski voditelji pa svarijo tudi pred destabilizacijo regije in novimi migracijskimi pritiski. Strokovno vprašanje zato ni več, ali bo vplivala na Evropo, ampak kako močno in kako dolgo. Čas za iluzije je potekel; potrebujemo takojšnjo oceno ranljivosti in krepitev obrambe.
Kako komentirate dejstvo, da sta ZDA in Izrael uspela obveščevalsko prodreti v najvišje strukture iranskega režima do te mere, da lahko ciljano eliminirajo ključne verske, politične in vojaške figure?
Takšen prodor v najvišje strukture iranskega režima ni naključje, ampak dokaz strateške in operativne (pre)moči. Po logiki doktrine DIME to pomeni, da sta ZDA in Izrael uspela povezati obveščevalno penetracijo, politični pritisk, vojaško preciznost in ekonomsko izčrpavanje v enoten strateški učinek. Ključna ugotovitev je preprosta: Iran ni bil le opazovan, ampak sistematično penetriran. Sun Cu je to povedal že pred stoletji: »Poznaj svojega sovražnika in poznaj samega sebe, pa se ti ne bo treba bati za izid stotih bitk.«
Če lahko ciljno eliminiraš ključne verske, politične in vojaške figure, to pomeni, da si prodrl v samo jedro režima – v njegove mreže, varnostne rutine, komunikacijske kanale in centre odločanja. To ni več zgolj taktični uspeh, ampak znak, da je nasprotnik izgubil del suverenosti nad lastnim notranjim prostorom. Lekcija sodobnih konfliktov je jasna: vse pogosteje ne odloča količina orožja (čeprav je tudi ta pomembna oz. predvsem sposobnost nadomeščanja izgub vseh vrst), ampak kakovost obveščevalne slike in sposobnost, da nasprotnika premagaš že pred »prvim strelom«.
Če dodam nekaj cinizma, bi rekel, da se Slovenija niti iz tega niti iz vojne v Ukrajini ni naučila skoraj ničesar, saj pri nas varnostne paradigme prepogosto služijo kot krinka za stihijske nakupe in nepovezane projekte namesto za resno gradnjo zmogljivosti in nacionalne varnosti.
Vas kaj preseneča, da Rusija in Kitajska ta spopad zgolj opazujeta? Da ne pomagata Iranu, ki naj bi bil njun zaveznik. Če pa že, se to javno vsekakor ne opazi …
Ne, to me ne preseneča. Rusija in Kitajska z Iranom nimata zavezništva v Natovem pomenu besede, ampak predvsem interesno partnerstvo. Iran je zanju uporaben kot vzvod pritiska na Zahod, ni pa partner, zaradi katerega bi tvegali (za zdaj) neposreden spopad z ZDA. Rusijo pri tem omejuje vojna v Ukrajini, Kitajsko pa njena logika stabilnih energetskih tokov, trgovine in strateške previdnosti. Zato vidimo predvsem politično podporo in morebitno pomoč v ozadju, ne pa (za zdaj) odkrite vojaške intervencije. Ključna poanta je, da se prava zavezništva pokažejo takrat, ko je treba deliti tveganje, ne pa zgolj retoriko.
Kako ocenjujete evakuacijo slovenskih državljanov z Bližnjega vzhoda v preteklih dneh? Pri tem je bilo veliko slabe volje …
Najprej korektno: posamezniki v konzularnih in operativnih strukturah so se očitno trudili. Toda kot država smo delovali prepozno, improvizirano in brez lastnih realnih zmogljivosti, kar se je nujno pokazalo tudi v slabi volji ljudi. Že samo dejstvo, da smo morali evakuacije iz ZAE reševati z avtobusnimi prevozi v Oman in od tam s čarterskimi poleti, pove, kako omejene so naše krizne kapacitete.
V primerjavi z drugimi evropskimi državami, ki so uporabile tudi državne ali vojaške zmogljivosti, je bil slovenski odziv izrazito reaktiven. To je širši problem naše diplomacije: če se politično oddaljuješ od ključnih zaveznikov, hkrati pa nimaš lastnih zmogljivosti, hitro ugotoviš, da dobra volja in moralne floskule niso isto kot operativna moč. V krizah štejejo zavezništva, logistika, dostop in realna moč, ne pa všečna zunanjepolitična (točneje: notranjepolitična) poza brez kritja v praksi.
Pred kratkim se je sestal sekretariat Sveta za nacionalno varnost zaradi domnevnega kibernetskega napada na Instagramov profil predsednika vlade in GS Roberta Goloba. Pri tem mnogi opozarjajo, da je šlo samo za besen odziv ljudi na njegove objave na družbenih omrežjih. Kako to komentirate?
Zaradi korektnosti in transparentnosti moram najprej povedati, da sem bil v zvezi z določenimi osebami v nekem obsegu angažiran tudi kot odvetnik za pravno pomoč, zato bom pri odgovoru namenoma zadržan. Kot vedno je tudi tukaj hudič v detajlih.
A bistvo je preprosto: govorimo o Instagramovem profilu predsednika vlade in GS Roberta Goloba. Če to primerjamo z odmevnimi kibernetskimi napadi v zadnjih štirih letih – od URSZR leta 2022, HSE leta 2023, UVHVVR leta 2025 do Darsa leta 2026 –, iz javno dostopnih podatkov ni razvidno, da bi bil ob teh bistveno resnejših incidentih sklican Svet za nacionalno varnost. V tem primeru pa je bil sekretariat sklican in to je bilo tudi javno poudarjeno. Prav zato se povsem legitimno odpira vprašanje sorazmernosti, enotnih meril in tega, kaj država v resnici šteje za nacionalno varnostno prioriteto.
Ali je slovenski obveščevalni sistem dovolj robusten, da zazna in prepreči resnične hibridne grožnje, kot so kibernetski napadi, tuje vplivne operacije in morebitne sabotaže? Teroristične akcije …
Slovenski obveščevalno-varnostni sistem je funkcionalen, ni pa dovolj robusten za kompleksnost današnjih groženj. Dober je, a bi moral biti bistveno boljši, ker se svet spreminja hitreje kot naše strukture, procedure, kultura odločanja in predvsem naša kolektivna zavest in mentaliteta glede groženj.
Hibridne grožnje danes prihajajo povezano, zato ne zadošča aparat na papirju, ampak so potrebni hitrejša operativa in analitika, boljša povezanost, več tehnologije ter sposobnost, da iz vsake krize potegnemo jasne operativne nauke in jih takoj prenesemo v prakso. Znanje in ljudi imamo, vendar ga dostikrat prepustimo stagnaciji in utečenim procesom, ne da bi mlajšim dali priložnost. Sistem potrebuje resno prenovo. Manj zapiranja v ustaljene vzorce, več realne nadgradnje.
Bi morali posodobiti obveščevalno-analitične kapacitete, da bi bili primerljivi z državami, ki se uspešno soočajo s sodobnimi grožnjami?
Da. Ne zato, ker bi bil slovenski obveščevalni sistem slab, ampak zato, ker sodobne grožnje zahtevajo bistveno hitrejšo, tehnološko podprto operativno delovanje in medinstitucionalno povezano analitiko. Če želimo biti primerljivi z državami, ki so pri tem uspešne, potrebujemo resno nadgradnjo – v kadrih, tehnologiji, koordinaciji in kulturi »lessons learned« oz. točneje, predvsem v mentaliteti.
Kako ocenjujete pripravljenost Slovenske vojske in sistema nacionalne obrambe na morebitne nove varnostne izzive, ki bi lahko izhajali iz širjenja konfliktov?
Nezadostno oz. nezadovoljivo. Slovenska vojska in sistem nacionalne obrambe danes še ne zagotavljata ravni pripravljenosti, ki jo zahtevajo sodobne grožnje: imamo preveč papirnatih struktur in premalo dejanske bojne pripravljenosti, premalo kadra, premalo interoperabilnih zmogljivosti in predvsem preveč ad hoc nabav brez celovite logike DOTMLPF.
Zavezništvo ni piar, kredibilnost se meri v realnih zmogljivostih, pripravljenosti in prispevku, pri čemer danes pogosto lažemo ne le Natu, ampak predvsem sami sebi (mi smo Natove ali EU-varnostne strukture, če želite), ko skoraj vse razglašamo za obrambni proračun, učinki pa ostajajo skromni.
Če k temu dodamo kadrovsko krizo, (pre)nizko moralo (tudi posledica vse te dosedanje stihije), tehnološki zaostanek ter dejstvo, da se iz Ukrajine, Izraela, Irana in drugih sodobnih konfliktov še vedno nismo sistemsko naučili pravih operativnih naukov, je odgovor žal jasen.
Kako komentirate to, da je Golobova vlada takoj po nastopu svojega mandata prekinila pogodbo o nakupu vojaških osemkolesnikov boxer, pred kratkim pa sporočila, da se je odločila za odlog podpisa pogodbe o nakupu osemkolesnih bojnih vozil patria?
To je bila čista strateška in politična neumnost. Boxerje smo odpovedali iz političnih razlogov ravno v času, ko so se takšne zmogljivosti, iz razlogov obstoječih in prihajajočih konfliktov, dražile in oddaljevale, potem pa odprli novo improvizacijo s patriami.
Če že kupuješ patrie brez oborožitvenih postaj in prodajaš zgodbo, da bomo to »nekako« rešili sami (razvili svojo oborožitveno postajo), potem se iz fiaska z JLTV (pa ta je zgolj eden in še ta, primerjalno gledano, minoren) očitno nismo naučili ničesar.
Verjetno (mišljeno cinično) je to želeno končno stanje, saj je manj manevra za domače »improvizacije«, da ne rečem kaj drugega. Rezultat pa je vsekakor vedno isti: kupujemo platforme, ne zgradimo pa bojno-operativnega sistema oz. zmogljivosti. Zato me odlog podpisa pogodbe sploh ne preseneča – verjetno nihče ne želi prevzeti ne politične ne pravne odgovornosti za še en obrambni fiasko. To ni obrambno načrtovanje, to je improvizacija na račun nacionalne varnosti.
Približujeva se koncu najinega pogovora. Ste odvetnik in predsednik Odbora za obrambo pri Strokovnem svetu SDS. Pred nami so državnozborske volitve. Kakšna so vaša pričakovanja glede tega?
Pričakujem in želim si, da bo na teh volitvah vendarle zmagal razum. Upam, da bodo volivci končno spoznali, da »anti-nekdo« propaganda, politični resentiment in prazna všečnost niso nikakršna vsebina, še manj pa razvojni model za Slovenijo.
Država potrebuje resnost, kompetentnost in zdravo kmečko pamet, ne pa politike, ki živi od delitev, improvizacije in všečnih parol. Moje pričakovanje je jasno: da bodo ljudje uvideli in volili za to, kar je dobro za Slovenijo, ne pa volili proti nekomu.
Mislim, da ljudje to že čutijo in vidijo, saj je odhajajoča vlada postavila nove standarde politične praznine, improvizacije in podcenjevanja ljudi. Slovenija si zasluži bistveno več.
In še za konec. Katere ključne spremembe v obrambni politiki bo morala sprejeti naslednja slovenska vlada?
Naslednja slovenska vlada bo morala najprej narediti eno temeljno spremembo: obrambno politiko bo morala vrniti iz sfere političnega piara v sfero resnega državnega upravljanja. Ključ je v tem, da Slovenija končno postane kredibilna zaveznica v Natu in EU, kar pomeni stabilno in namensko financiranje, izpolnjevanje ciljev zmogljivosti ter gradnjo realnih, ne papirnatih obrambnih kapacitet.
Potrebujemo sistemski pristop po logiki DOTMLPF in ne več posameznih nakupov za naslovnice, ampak usklajen razvoj doktrine, organizacije, usposabljanja, opreme, kadra, infrastrukture in vodenja. Enako nujna je kadrovska prenova: status vojaka mora postati pravično urejen, vojaški poklic pa spet privlačen, profesionalen in meritokratski. Poleg tega bo morala nova vlada bistveno hitreje uvajati sodobne tehnologije, od dronov in umetne inteligence do kibernetske obrambe in elektronskega bojevanja, ter okrepiti logistično avtonomijo države. V varnosti namreč ne šteje, kaj piše v resolucijah, ampak kaj država dejansko zmore, ko pride kriza.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
