Piše: Gašper Blažič
Dogajanje v naši državi nakazuje tudi možnost, da tranzicijska plenilska elita ne bo zlepa spustila oblasti iz rok in da bi lahko prišlo tudi do poskusa uzurpacije oblasti.
Predvolilna kampanja se je 19. februarja začela tudi uradno, tako da za čas do 22. marca velja, da se bodo mediji še posebej posvečali soočenjem predstavnikov strank. A kot kaže, »normalne« kampanje tudi tokrat ne bomo imeli. Premier Robert Golob se zapleta v vedno hujšo spiralo laži in sprenevedanja – zlasti pri aferi Ugljan –, hkrati skuša igrati vlogo žrtve t. i. kibernetskega napada. Istočasno pa mediji iščejo način, kako upravičiti potrebo po še enem »pernatem« mandatu.
Kako je »Slobo« hotel ukrasti volitve
A vrnimo se nekoliko v preteklost. Namreč v leto 2000. A ne v Sloveniji, pač pa v Srbiji, ki se je tiste jeseni po skoraj petnajstih letih končno otresla diktature »vožda« Slobodana Miloševića. 24. septembra 2000 so bile v Srbiji predsedniške volitve, ki naj bi po kakor demokratični poti potrdile novi Miloševićev mandat. Spomnimo: »vožd« se je leta 1986 prebil na vrh srbske zveze komunistov, tri leta kasneje pa je postal srbski predsednik in bil nato od leta 1997 dalje še predsednik tedanje Zvezne republike Jugoslavije, torej preostanka SFRJ (Srbija in Črna gora). Njegov izzivalec je bil takrat Vojislav Koštunica, vendar je zvečer Milošević kakor zmagal za nekaj glasov in opozicija začela glasno opozarjati na prevare in poneverbe. Začela je prirejati protestne shode, ki so vrhunec dosegli 5. oktobra 2000 v Beogradu z več kot pol milijona protestniki iz vse države. Milošević je poskušal protest zatreti s silo, padli sta najmanj dve smrtni žrtvi, več kot sto ljudi je bilo ranjenih. Vendar so Miloševiću poslušnost odpovedale tudi vojska in posamezne elitne policijske enote. Dan pozneje, 6. oktobra, je ustavno sodišče, ki je sprva volitve razveljavilo, potrdilo zmago Koštunice, s tem pa tudi poraz Miloševića. Rezultat je priznala tudi Moskva, s čimer je postalo jasno, da je Milošević – v kratkem bo minilo dvajset let njegove smrti – samo še preteklost. Naslednje leto je bil izročen organom haaškega tribunala za vojne zločine, vendar konca sojenja ni dočakal.
Preko Vučića do Jankovića in Goloba
Zakaj navajamo ta dejstva iz leta 2000 in koliko ima to opraviti s Slovenijo? Naj spomnimo, da je bil takrat del vladajoče nomenklature – bil je namreč minister za informiranje – tudi sedanji srbski predsednik Aleksandar Vučić. Ki predstavlja navdih tudi za ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ta pa ima, kot že vemo, odločujoč vpliv na sedanjo vlado in predvsem na njenega predsednika Roberta Goloba. Kot je znano, se je tudi Vučić predvsem po tragični nesreči v Novem Sadu 2. novembra 2024, ko je podrta streha železniške postaje ubila 16 ljudi, reševal s pomočjo estrade in populizma pa tudi navideznih »sabotažnih« dejanj, ki naj bi jih uprizarjali njegovi nasprotniki. No, pa tudi z nasiljem nad protestniki. Nekaj časa že opozarjamo, da se iznajdbe z Balkana vse bolj selijo na slovenski politični parket. Spomnimo: nedavno se je pojavil (napačno obrnjen) kljukast križ na spomeniku v Dražgošah kot dokaj kilav poskus, da bi zadevo pred volitvami razglasili kot dejavnost »skrajne desnice«, ki je za Levico kar sinonim za SDS. A kot smo nekajkrat že videli, je bilo vandalsko »grafitiranje« že v preteklosti iznajdba levičarskih kontraobveščevalcev. Avtorja narisanih kljukastih križev na zgradbi ministrstva za kulturo so decembra lani hitro prejeli; to je bil Nikola Jokanović, ki pa je dejansko le posnemal (sorojaka) Vuka Ćosića, ki je to počel v preteklosti.
No, za koordinatorico Levice Asto Vrečko seveda to ni dovolj: tako rekoč tik pred volitvami je v imenu svoje stranke vložila tožbo proti mediju, ki ga sedaj berete. Bojda zaradi »ponavljajočih se laži«, dejansko pa zato, ker smo »slovensko afero Epstein« (tj. Fotopub) povezali s to stranko in namignili na očitno pasivnost organov pregona, ki Dušana Smodeja še vedno pustijo pri miru, očitno čakajoč, da bo zadeva zastarala. Zagotovo je vložitev tožbe stranke proti mediju ravno v času tik pred volitvami samomorilsko dejanje, a v marsičem spominja na delovanje Miloševićevega režima.
Kibernetski napad z Ugljana?
A tudi drugih razlogov za takšno primerjavo je dovolj. Denimo Golobovo izmikanje z dokazi v primeru dopusta na Ugljanu, pri čemer vse skupaj spominja na bizarne kopije diplome sedaj že nekdanjega prvega moža vrhovnega sodišča Branka Masleše. No, nato pa so konec prejšnjega tedna, ko je prišlo do obsežnega izpada elektrike na Štajerskem zaradi snegoloma (nekatera gospodinjstva so bila brez električne energije tudi več kot 36 ur!), uprizorili še eno estradniško burko. In sicer z domnevnim »kibernetskim napadom«, ker naj bi se na Instragram profilu Roberta Goloba in njegove stranke menda pojavilo toliko negativnih komentarjev, da jih niso mogli sproti brisati, šlo pa naj bi za umetno izdelane »trole«. Vsa stvar je bila podobna »kozmičnemu dežju«, ki je bojda oviral poslance Svobode pri glasovanju, le da je bil tokrat vpleten »razredni sovražnik«, torej slovenski naročnik, medtem ko naj bi bil izvajalec iz – Izraela. Skratka, zgodba, ki so jo očitno Golobu sugerirali njegovi precej zmedeni svetovalci za marketing. Vendar dokazov za svoje trditve Golob ni ponudil, zato je vse odvisno od tega, ali Golobu verjamete na besedo. Režimski mediji mu očitno verjamejo, saj so njegove trditve brez kritične distance ponesli v javnost. Nihče pa ne pomisli, da je to morda realen odziv slovenske javnosti in da je ta odziv postal »viralen«, kot se temu reče, ko je Golobu »ušlo«, da ga policija obvešča o dogajanju na družbenih omrežjih, kar spominja na prakso iz časov, ko je Udba branila oblastnike pred ljudstvom.
Kdo mu bo še verjel na besedo?
Toda samo en dokaz, da Golobu ne gre verjeti ničesar, je denimo v poročilu policije, ki kaže povečanje pritoka ilegalnih migrantov v Slovenijo. Golob namreč trdi diametralno nasprotno. In kljub temu mu nekateri kakor ugledni politični analitiki še vedno jedo z roke in napovedujejo, da bi Golob kot prvi po Janezu Drnovšku uspel sestaviti drugo zaporedno vlado. In zato sedaj za soočenje z Janezom Janšo išče primeren teren, na katerem bi dobil vnaprej pripravljena vprašanja. Tako kot na nacionalni televiziji, kjer imajo soočenja katastrofalno slabo gledanost in celo zaostajajo za Planet TV. Dejansko naj bi soočenja prinesla nevtralne primerjave programov strank, a v resnici ne bodo imela velike vloge v okoliščinah, ko premier izvaja nasilje nad demokracijo, hkrati pa nas njemu naklonjeni mediji prepričujejo, da delo še ni dokončano, zaradi česar ukazujejo ljudstvu, naj Golobu podeli še en mandat.
Nezakonito volišče v Stožicah
A tisto, kar vzbuja največ skrbi – in to je povezano tudi z Miloševićevo, Vučićevo in navsezadnje Jankovićevo agendo –, je to, da skuša globoka država preko kršenja zakonov vsiliti t. i. omnia volišče za predčasno glasovanje v dvorani Stožice, kar bo davkoplačevalce stalo 150 tisoč evrov. Na tem volišču bo menda možno voliti za upravičence celo iz dveh različnih volilnih enot (3. volilna enota Ljubljana Center ter 4. volilna enota Ljubljana Bežigrad), kar je nezakonito; 69. člen zakona o volitvah v državni zbor izrecno zahteva volišče na območju okraja. »Če bodo ljudje iz Velikih Lašč, Horjula ali Vodic primorani iti v Stožice, to dejansko pomeni, da bodo volili izven svojega okraja,« opozarja urednik in novinar Peter Jančič. Kar resnično vzbuja skrb, pa je dejstvo, da se sodniki, ki so hkrati šefi volilnih komisij, očitno sploh ne vznemirjajo zaradi te nezakonitosti. Jančič je na spletni strani tudi objavil imena sodnikov, ki so predsedniki komisij v okrajih, to pa so Barbara Žužek Javornik, Magda Teppey, Nadija Kardelj, Lidija Leskošek, Nina Drozdek Draganić, Matjaž Voglar, Maja Jurak, Marjutka Paškulin in Marjeta Švab Širok. Že nekateri naši bralci so nas v preteklih dveh tednih opozarjali na možnost, da bo predvsem predčasno glasovanje velika kuhinja, zato svetujejo, naj se udeležimo volitev na sam dan volitev, torej 22. marca, po možnosti nekje po 16. uri. In z lastnim pisalom. Spomin na Miloševićevo zlorabo volitev leta 2000 je še preveč svež, da bi stvari prepuščali naključju – toda udeležba na volitvah je nedvomno nujno potrebna.
