Piše: Tone Kuzma, Polhov Gradec
V deželi, kjer je realnost obupala nad sabo, stoji mogočna skupina z imenom Gibanje Svoboda, ki kakor trdijo, pravijo, delajo noč in dan.
Pravzaprav Wi-Fi dela, saj jih večina »dela« delo od doma.
Gospodarstvo pa je dobilo novo fitnes rutino: vsak mesec kakšen počep nižje.
In potem je tukaj veliki antagonist ljudskih zgodb sam samcati vrhunski Manager, ki je osebno prišel do vsakega podjetnika, mu zaplenil kalkulator in ukazal: »Zdaj boš računal z občutkom po moji formuli.«
Delavcem pa je, zamenjal vikend za webinar o trajnostni sreči, ki jih čaka naslednji mandat.
V zlati dobi Svobode, ker tako se obdobje pač imenuje cenzura deluje tako učinkovito, da oddaja na nacionalni TV izgine še preden je posneta, podcasti pa se samo cenzurirajo iz čistega spoštovanja do algoritma. Policija hodi na obiske k komentatorjem, da preveri, ali je sarkazem pravilno odmerjen. Če je premočan, zahteva razredčenje z emojiji.
Instagram profili? Ko izgine profil, to ni algoritem, to je strateški svet za estetsko varnost republike. Še malo, pa bomo imeli samo »svobodne profile«, tiste, ki so tako svobodni, da sploh ne obstajajo.
In potem se nekje v ozadju pojavi še večni duh kot politični Schrödingerjev Maček kot poslanska nadgradnja treh svobodnih poslank pod vodstvom managerja.
Torej, tri slovenske poslanke, ki so načelne in strokovne in pravične.
Videti so:
hkrati ogorčene in navdušene,
hkrati moralne in taktične,
hkrati glasne in vsebinsko prazne.
Dolžina jezika je konstantna. Globina argumenta pa kvantno izmuzljiva. Ko pride seja, nastopi kolaps: tri ure retorike treh poslank in managerja se skrčijo na discipliniran pritisk na gumb.
Schrödinger je želel pokazati paradoks fizike.
Slovenska politika pa dokazuje nekaj drugega.
Kaj pa narod? Stoji. Gleda. Računa brez kalkulatorja in ugotovi, da rezultata ni.
Pred kamerami pa tri ženske silhuete obkrožijo menagerja: osvetljeni, samozadostni nasmejani, z brado dvignjeno ravno toliko, da ujame najboljši kot. Besede padajo kot konfeti, lahke, bleščeče, prazne. Pogledi so samozavestni, skoraj materinski do lastne veličine. Videti so kot politična bitja iz laboratorija samovšečnosti, napihnjeni od lastne pomembnosti, z glavo, ki od daleč deluje mogočno, od blizu pa votlo odzvanja. Ko govorijo, zrak vibrira; ko poslušaš, ugotoviš, da je vibracija edina vsebina.
In zato se človek nehote vpraša:
Ali se je Rudolf Maister boril za to, da danes pred kamerami gledamo tri samozadostne kreature in vele spoštovanega z napihnjenim egom in prepihom med ušesi, ali pa smo kot narod postali statisti v predstavi, kjer je praznina postala državna doktrina, samovšečnost pa uradna uniforma?
