Piše: Andrej Sekulović
Dr. Ricardo Duchesne je kanadski avtor, zgodovinski sociolog in upokojeni univerzitetni profesor. Z njim smo se pogovarjali o dosežkih zahodne civilizacije in posebnostih evropskega človeka.
V vaši zadnji knjigi iz leta 2025, ki ima naslov »Greatness and Ruin: Self-Reflection and Universalism Within European Civilization« (Veličina in poguba: Samorefleksija in univerzalizem znotraj evropske civilizacije), se posvečate dejstvu, da belci na področju civilizacijskih dosežkov, tako tehnoloških kot kulturnih, močno prekašajo vsa druga ljudstva. Bi lahko izpostavili nekatere od teh dosežkov, ki so koristili ne le Evropejcem, temveč vsemu svetu?
Osrednja teza te knjige je, da so »Evropejci skozi svojo zgodovino«, kot zapišem v uvodnem odstavku, »dosegli najvišje stopnje znanja, umetniške izvirnosti, filozofske refleksije in literarnega izražanja, ki presegajo skupne dosežke vseh drugih ljudstev tega sveta«. Evropski dosežki, ki so koristili »celemu svetu«, so bili pravzaprav dosežki na področju znanosti in tehnologije. Zahodna znanost je danes znanost sveta. Zahodni zgodovinarji so v prizadevanjih, da bi bili pravični in razumevajoči ter da bi se izognili etnocentrizmu, pogosto pretiravali pri poudarjanju »temeljnih« tehnoloških dosežkov zgodnjih civilizacij, kot so Egipt (od 3100 pr. n. št.), Sumerija (3500 pr. n. št.), Babilonija (1800 pr. n. št.), Perzija (Ahemenidsko cesarstvo, 550 pr. n. št.), Kitajska (1600 pr. n. št.) in Indija (dolina Inda, 2500 pr. n. št.). Pretiravali so tudi pri ocenjevanju poznejših inovacij v teh civilizacijah, zlasti na Kitajskem ter v islamski »zlati dobi« (800–1300).
Kakšne so bile temeljne razlike med dosežki teh civilizacij in dosežki Zahoda?
Te zgodnje civilizacije so ustvarile neke splošne dosežke, Zahod pa je dosegel nekaj edinstveno svojega, česar druge civilizacije niso nikoli dosegle ali presegle, če ne upoštevamo sodobnega razvoja v moderni Kitajski ali na Japonskem. Vse omenjene zgodnje civilizacije so razvile napredne načine namakanja za potrebe kmetijstva, kot so kanali, nasipi in zadrževalniki vode. Vsaka izmed teh civilizacij je ustvarila pisavo za vodenje dokumentov, upravo in osnovno književnost. Razvile so osnovno aritmetiko, geometrijo in merske sisteme (brez teoretičnih dokazov in deduktivnega sklepanja) za trgovino, gradnjo in merjenje zemljišč. Prav tako so izumile lončarsko keramiko, izdelano na vretenu in žgano v pečeh, za shranjevanje in kuhanje. Naučile so se uporabljati kovine, kot so baker, kositer in bron, za orodje, orožje in okrasje (pozneje tudi železo). Naučile so se osnovnih opazovanj nebesnih teles za potrebe koledarjev, kmetijstva in navigacije. Perzijci so uporabljali sončne koledarje, Kitajci so beležili komete in mrke, Indijci pa so razvili lunisolarne koledarske sisteme. V 7. stoletju je Perzija razvila mline na veter. Kitajska in stara Grčija sta že v 3. stoletju pr. n. št. imeli mline na vodo. V t. i. osmem obdobju (800–200 pr. n. št.) beležimo v številnih civilizacijah velike intelektualne in religijske preboje; pojavili so se izvirni misleci in verski preroki, ki so se posvečali vprašanjem morale, univerzalnih etičnih načel, vladanja in položaja človeka, ki so presegala starejša plemenska verska prepričanja. A po teh ključnih razvojnih mejnikih so začele te civilizacije bolj ali manj stagnirati. Bilo je nekaj manjših izumov, a v celoti gledano je razvoj potekal predvsem v sklopu nadgradnje istih tehnoloških orodij zaradi rasti prebivalstva in geografskih širitev.
Torej začne pozneje razvoj zunaj zahodnega sveta usihati?
Po koncu antične dobe sta največ dosegla Kitajska in islamski svet. V 2. stoletju pr. n. št. je Kitajska izumila kompas. Sprva tako, da so v skledo vode položili izdolben kos lesa, v katerega so namestili kos kovine v obliki žlice in širši konec namagnetili s kamnom iz magnetita. Najprej so ga uporabljali za vedeževanje, šele od 11. stoletja n. št. pa tudi za navigacijo. V 7. stoletju je razvila tudi tisk z lesenimi ploščami in v 11. stoletju s premičnimi črkami. Prav tako je izumila vodne ure, kot je Su Songova astronomska stolpna ura iz 11. stoletja. Kitajci so leta 105 ustvarili tudi papir iz murve in krp, ki je nadomestil bambus in svilo kot pisalni material. Islamska zlata doba, od 9. do 13. stoletja, je pod vplivom grških in indijskih idej prinesla algebro ali sistematično tehniko reševanja enačb. Uvedla je hindujsko-arabske številke in decimalni sistem z ničlo, prevzet iz Indije, ter trigonometrijo z uvajanjem sinusnih in kosinusnih funkcij. V tem času so bili ustvarjeni določeni kirurški inštrumenti, kot so klešče, skalpeli in šivi iz črevesne nitke. Nastali so postopki, kot je kavterizacija. Islamski svet je napredoval tudi na področju diagnostike in farmakologije ter destilacije zdravil za pridobivanje čistih snovi. Izboljšali so astrolab za navigacijo in merjenje časa, ki je temeljil na grških modelih, a z novimi funkcijami, kot so številčnice z enakimi urami. Razvili so tudi optiko – preučevanje svetlobe in vida – ter matematični model za gibanje planetov, ki naj bi vplival na Kopernika.
Vrniva se k Zahodu. Kako se je razvoj naše civilizacije razlikoval od drugih ljudstev?
Zahod je po letu 1200 prehitel te civilizacije, ne le z nenehnimi izboljšavami njihovih tehnologij, temveč tudi s stalnim odkrivanjem in nadgradnjo novih tehnologij. Začnimo z lečami: Italijani so v 13. stoletju prvi ustvarili brušene steklene leče. Kar zadeva tiskarski stroj, kot piše John Man v knjigi »The Gutenberg Revolution« (2002), je Gutenbergov tiskarski stroj omogočil poceni in natančno izdelavo črk: »Kitajski papir je bil primeren le za kaligrafijo ali tisk z lesenimi ploščami; na Vzhodu ni bilo vijačnih stiskalnic, ker niso pili vina in so za sušenje papirja uporabljali druge metode.« Kitajske ure niso bile resnično mehanske. Kot izvemo iz knjige Davida Landesa »Revolution in Time« (1983), kitajska horologija nikoli ni presegla principa, imenovanega klepsidra, to je merjenje časa z dotokom vode. Evropejci so izumili povsem novo urarsko tehnologijo, ki temelji na resničnem mehanskem oziroma kinematičnem principu merjenja časa. Tudi kitajska tehnologija za smodnik je ostala zelo osnovna, na stopnji preprostih »ročnih topov« iz kovinskih cevi in plamenometov. Po letu 1400 Kitajci na tem področju niso več dohajali Evropejcev. Kitajski kompas je bil preprosta, prosto lebdeča igla, kot opisuje Joseph Needham. Kitajci so evropski kompas s suhim vrtljivim ležiščem sprejeli šele konec 16. stoletja; njegove prednosti so se Japonci že dolgo zavedali. Evropske navigacijske tehnike so bile že v 16. stoletju občutno boljše in so se še pospeševale. Ko pridemo do moderne dobe, postane zgodovina tehnologije zgodovina evropske prevlade.
Katere izume in odkritja evropskega uma bi morda lahko v tem pogledu izpostavili?
Čeprav gre za zelo dolg seznam, lahko naštejem nekaj ključnih primerov, s katerimi je Evropa prispevala k razvoju sveta. Nemec Johannes Gutenberg je okoli leta 1440 izumil tisk s premičnimi črkami. Anglež Michael Faraday in Američan Thomas Edison sta bila ključnega pomena pri razvoju in uporabi elektrike. Škot John Logie Baird je leta 1926 predstavil prvi delujoč sistem televizije. Anglež Edward Jenner je leta 1796 postal pionir cepiva proti črnim kozam. Anglež Charles Babbage je zasnoval analitični stroj, njegov sorojak Alan Turing pa je kasneje oblikoval sodobno računalništvo. Francoz Louis Daguerre je leta 1839 razvil dagerotipijo oziroma fotografiranje na posebno kovinsko ploščo. Brata Wright sta leta 1903 izdelala prvo uporabno letalo in z njim poletela. Italijan Enrico Fermi je leta 1942 vodil prvo nadzorovano nuklearno reakcijo. Škot James Watt je leta 1876 izboljšal parni stroj. Alexander Graham Bell je istega leta patentiral telefon. Italijanu Guglielmu Marconiju se pripisuje razvoj radia konec 19. stoletja. Američan Robert H. Goddard je pionir raketništva v zgodnjem 20. stoletju, njegovo delo pa je kasneje nadgradil Nemec Wernher von Braun. Nemec Karl Benz je leta 1885 zgradil prvi praktičen avtomobil. Anglež Tim Berners-Lee si je izmislil svetovni splet. Američan Samuel Morse je v 19. stoletju razvil telegraf in Morsejevo abecedo. Američani William Shockley, John Bardeen in Walter Brattain pa so leta 1947 izumili tranzistor.
Kateri so bili po vašem mnenju glavni biološki mehanizmi in evolucijski dejavniki, ki so omogočili Evropejcem, da so postali najuspešnejši graditelji civilizacije?
Sam zahodne ustvarjalnosti ne pripisujem biološkim dejavnikom ali inteligenčnemu količniku, a kljub temu v svoji knjigi resno obravnavam argument Kevina MacDonalda, da je »velika divergenca« ukoreninjena v pojavu monogamnih družin, individualizma in odprtosti do vzpostavljanja vzajemnih odnosov zunaj sorodstvenih vezi med Evropejci v prazgodovini. MacDonald v svoji knjigi »Individualism and the Western Liberal Tradition« (2019) pojasnjuje, da je v severozahodni Evropi zaradi »grobih evolucijskih pritiskov ledene dobe« obstajal večji selekcijski pritisk za življenje v majhnih skupinah in v relativni družbeni izolaciji – namesto pritiskov za oblikovanje »razširjenih sorodstvenih mrež in kolektivističnih skupin«, ki bi zaradi neposredne bližine tekmovale za iste vire. Obstajali so pritiski na moške, da so zagotavljali preživetje preprostih gospodinjstev ali nuklearnih družin, katerih značilnosti so bile monogamija, eksogamija in bilateralne sorodstvene povezave, ker ekologija in razpoložljivost virov nista dopuščali selekcije za velike poligamne družine. To je bilo v nasprotju z območji Bližnjega vzhoda, kjer so velike rodovitne reke omogočale »velike plemenske skupine, ki temeljijo na razširjenih sorodstvenih odnosih«.
Torej je pri tem pravzaprav veliko vlogo igrala nuklearna družina?
Menim, da pojav nuklearnih družin ne gre pripisovati le selekcijskim pritiskom določenega okolja ali »nenamerni« odločitvi Katoliške cerkve, da si prisvoji zemljišča v lasti sorodstvenih skupin. Že v antični Grčiji in Rimu, kjer ni bilo močnih zim, je obveljalo, da je monogamija v moralnem in družbenem smislu boljši način ustvarjanja širših identitet, utemeljenih na civilnem članstvu (ki pa ni izključevalo etničnih identitet), od plemenskih zvez, ki so temeljile na poligamnih mrežah in porokah med sorodniki. Moj poudarek na »zavedanju svojega zavedanja« ali »razmišljanju drugega reda« Evropejcev in njihovem višjem občutku samobitnosti, samorefleksije in zavestne usmerjenosti ne pomanjšuje pomembnosti naravne selekcije, temveč le potrjuje pomembnost pojava teh miselnih značilnosti. V tolikšni meri, kolikor so se Evropejci začeli bolj zavedati samih sebe kot agentov z mislečim umom, sposobnim ustvarjati pojme in moralne norme, toliko večjo stopnjo avtonomije od evolucijskih pritiskov so lahko uživali. Lahko so izbirali norme in oblike združevanja, kot so mestne države in republikanske institucije, neodvisno od sorodstva in selekcije.
V svoji knjigi ne pišete le o dosežkih, temveč tudi o pogubi belcev. S tem verjetno merite na trenutne liberalne in levičarske ideologije. Kako so se te pojavile med belci?
Merim na liberalizem na splošno. Moderni liberalizem izvira iz individualistične psihologije zahodnih ljudstev, ki ima globoke korenine v preteklosti: v aristokratskem in herojskem individualizmu indoevropejcev, v »odkritju uma« antičnih Grkov, v samobitnosti in »razmišljanju drugega reda«. V sedmem poglavju se podrobno posvečam knjigi Josepha Henricha »The Weirdest People in the World« (2020), ki zelo dobro prikazuje, da so zahodnjaki že zgodaj v svoji zgodovini ustvarili zelo različne liberalne ustanove ali civilna združenja – univerze, cehe, mesta s pravicami, poslovna partnerstva –, ki so bila precej osvobojena plemenskih ali sorodstvenih povezav, ker so se psihološko razlikovala od drugih ljudstev. Liberalne ustanove niso ustvarile liberalnih posameznikov, bilo je ravno nasprotno. Kot liberalne posameznike Henrich razume osebe, ki razmišljajo bolj analitično kot kontekstualno in plemensko in imajo večje »nevrološke in psihološke« kapacitete za zmanjšan nepotizem, večjo stopnjo zaupanja, pravičnosti in sodelovanja s tujci. Trdi, da so se te lastnosti pojavile v srednjem veku, potem ko je Katoliška cerkev razbila sorodstvena in poligamna omrežja, vsilila monogamijo in začela spodbujati poroke, ki so temeljile na svobodnih odločitvah. Ta sprememba je spodbujala civilne ustanove, utemeljene na nepristranskih pravilih in zaslugah, namesto na plemenski privrženosti.
A ste omenili, da se ne strinjate povsem s tovrstnimi trditvami …
Kljub temu je Heinrichova trditev, da je do teh psiholoških sprememb prišlo »po nesreči«, zaradi cerkvenih skrbi glede poligamije ali prisvajanja zemlje preko izobčenja, neprepričljiva. Grki, Rimljani in prvi kristjani so že mnogo prej prepoznali družbene koristi monogamije, kot sta zmanjšanje sporov med sorodniki zaradi zapuščine in vzpostavitev boljšega družinskega okolja za vzgojo otrok. Starodavni Grki in Rimljani so imeli ustanove, kot so republikanske institucije in mestne države, ki so temeljile na civilni identiteti namesto na sorodstvenih vezah. Prav tako so njihove filozofske smeri, formalna logika in pravne ustanove (pri Rimljanih) temeljile na razumu in univerzalnih racionalnih načelih.
Se nadaljuje v prihodnji številki Demokracije.
Biografija
Dr. Ricardo Duchesne je portoriško-kanadski zgodovinski sociolog, rojen leta 1948 v Portoriku. Pri 15 letih se je preselil v Kanado. Študiral je zgodovino na univerzah McGill in Concordia, doktorat iz družbene in politične misli pa je pridobil leta 1995 na Univerzi York. Dolga leta je bil profesor sociologije na Univerzi New Brunswick v Saint Johnu, a se je leta 2019 upokojil zaradi pritiskov in kampanje proti njemu, ker je odprt kritik multikulturalizma in migracij. Njegovo najbolj znano delo je knjiga »The Uniqueness of Western Civilization« (2011), poleg nje pa je objavil tudi »Faustian Man in a Multicultural Age« (2017), »Canada in Decay« (2017) ter »Greatness and Ruin: Self-Reflection and Universalism Within European Civilization« (2025).
