Piše: Nova slovenska zaveza
Slovensko zgodovinsko društvo za novejšo in sodobno zgodovino vabi na okroglo mizo o svetniškem kandidatu Filipu Terčelju.
gostje:
prof. Marija Gasser, dr. Jože Možina in dr. Renato Podbersič
Okrogla miza bo v ponedeljek, 2. marca, ob 18. uri v prostorih Muzeja VSO na Cankarjevi 11 v Ljubljani.
O sodelujočih na okrogli mizi:
Prof. Marija Gasser, publicistka, raziskovalka ter avtorica več knjig, med drugim tudi knjige Selška dolina – zadnji dom Filipa Terčelja, izdane ob 80. obletnici njegove smrti
Dr. Jože Možina, zgodovinar, novinar, avtor več dokumentarnih filmov in monografij. Njegova knjiga Slovenski razkol predstavlja enega temeljev razumevanja začetkov druge svetovne vojne pri nas.
Dr. Renato Podbersič, zgodovinar, raziskovalec. Proučuje totalitarizme v 20. stoletju na Slovenskem ter zgodovino in preganjanje Judov v širšem srednjeevropskem prostoru. Raziskuje cerkveno zgodovino in prvo svetovno vojno.
O Filipu Terčelju
Filip Terčelj, slovenski duhovnik, pisatelj, pesnik in mučenec, se je rodil v Grivčah (Ajdovščina). Posvečen je bil leta 1917. Študiral je na socialni pedagoški fakulteti v Kölnu. Leta 1922 je v Gorici ustanovil in bil tajnik Prosvetne zveze, duhovni vodja in katehet v slovenskem zavodu Alojzijevišče ter član vodstva GMD med letoma 1924 in 1929, ko je fašizem zatrl vsakršno kulturno delo v slovenskem jeziku.
Fašistične oblasti so ga decembra 1931 zaprle in leta 1932 je bil obsojen na pet let pregnanstva v Campobasso. Čez leto dni je bil po posredovanju cerkvenih oblasti izpuščen, ni pa smel na Goriškem opravljati nobene službe. Zato se je umaknil v Ljubljano, bil med leti 1934 in 1945 suplent za nemščino in profesor na II. državni gimnaziji in hkrati kurat v prisilni delavnici, kjer je zbiral dijaštvo in prirejal številne predstave. Dijakom je pomagal tudi materialno in reševal ljudi, ki so imeli težave z oblastmi.
Med študijem je organiziral slovenske rudarje na Vestfalskem in ustanovil prvo zasebno šolo v Hambornu, na Goriškem pa prosvetna društva s tečaji in knjižnicami ter dramske in telovadne odseke. Leta 1925 je bilo že 12.000 članov v 162 društvih.
V povojnem času je v vasi pod Ratitovcem na povabilo župnika Franca Krašne zaneslo Filipa Terčelja, da bi mu pomagal upravljati župniji Sorica in Davča. Ljudje so bili pretreseni zaradi povojnega nasilja. Duhovnika sta jim obljubila, da se bosta zanje zavzela in posredovala pri oblasteh. Dne 6. januarja 1946 sta se peš odpravila v Železnike, da bi od tam šla naprej z avtobusom v Ljubljano posredovat pri oblasteh zaradi gorja, ki ga je doživljalo prebivalstvo teh krajev po vojni. Na poti sta ju zajela partijska aktivista in ter ju v Štulčevi grapi pod Davčo predala pripadnikom Knoja, ki so bili nastanjeni v bližini. Ti so ju zasliševali, mučili ter naslednji dan v Štulčevi grapi pod Sorico ustrelili in zagrebli. Domačini so najprej našli brevir, ki jim je pokazal, kje so ju zagrebli. Kasneje so oba prekopali na davško pokopališče. Na mestu, kjer sta bila ubita, pa so postavili spomenik.
Lepo vabljeni!
