Piše: C. R.
Na Okrožnem sodišču v Celju so danes preklicali narok v primeru hude prometne nesreče na avtocesti pri Tepanju, v kateri je julija lani umrlo pet ljudi, ena oseba pa je bila hudo poškodovana. Narok, razpisan že decembra za sredino februarja, je bil preklican, ker Zapori Celje zaradi kadrovske stiske niso mogli zagotoviti privedbe obtoženca.
Kot je danes sporočil predsednik Okrožnega sodišča v Celju Darko Belak, je sodišče poskušalo narok izvesti prek videokonference, vendar je obramba temu upravičeno nasprotovala, saj obtoženi ne razume slovenskega jezika in je njegovo psihofizično stanje, posledica nesreče, oteženo. Sodišče je presodilo, da bi izvedba naroka na daljavo pomenila očitno kršitev pravice do poštenega sojenja in učinkovite obrambe, zato je narok preložilo.
Današnji primer pa ni osamljen. Po podatkih celjskega sodišča je bilo leta 2025 na njihovem območju odpovedanih 296 privedb, medtem ko je bilo v istem obdobju na ravni države odpovedanih kar 2939 privedb, kar kaže na sistemski problem širših razsežnosti. Glavni vzrok je izrazita kadrovska stiska v zavodih za prestajanje kazni, s katero se sooča celotna država, deloma pa tudi policija.
Posledice pomanjkanja kadra so že vidne v sodnih postopkih. Zaradi nezmožnosti pravočasnih privedb prihaja do zamikov pri reševanju zahtevnejših kazenskih zadev, naroki odpadajo tik pred izvedbo kljub obsežnim pripravam, zadeve se kopičijo, pravosodni organi pa se soočajo z naraščajočim nezadovoljstvom strank.
Ena izmed možnosti, ki se omenja kot del rešitve, so videokonferenčna zaslišanja, ki jih vrhovno sodišče trenutno priznava kot dopustne. Vendar pa sodna praksa glede njihove ustreznosti še ni dokončno razčiščena, predvsem zaradi vprašanja zagotavljanja učinkovite komunikacije med pripornikom in zagovornikom – ključnega elementa poštenega postopka. Dokončnih stališč ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice o tej praksi še ni.
Problematika presega lokalno raven, zato so sodniki o vsebini izzivov s privedbami in njihovimi učinki obvestili tudi vrhovno sodišče ter ministrstvo za pravosodje. Čeprav se zavodi trudijo izrabiti vse notranje rezerve, to ne zadostuje za zagotovitev rednega delovanja sistema.
Sodišče opozarja, da takšne sistemske pomanjkljivosti ne bi smele negativno vplivati na posameznike, predvsem ne na pripornike, katerih pravice so že omejene. Zakon o kazenskem postopku določa, da mora biti pripor trajno čim krajši in da organi v kazenskem postopku v primeru pripora postopajo še posebej hitro.
Vsaka nepotrebna preložitev naroka tako pomeni podaljševanje pripora in potencialno kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, kot to določa šesti člen Evropske konvencije o človekovih pravicah.
Sistem sodstva se zaradi neizvedenih privedb pravzaprav sooča z omejevanjem svoje temeljne funkcije – izvrševanja sojenja v razumnem roku. Sodišča, pravosodni organi in organi, ki zagotavljajo privedbe, se trudijo, a opozarjajo, da brez sistemskih sprememb kadrovskih in organizacijskih zmožnosti, delo sodstva ne more biti učinkovito in pravično.
