Piše: Tone Kuzma, Polhov Gradec
Tamara Vonta kot moralni nadzornik, ki ima vedno pripravljen prst za kazanje in besednjak, v katerem se vsaka nestrinjajoča misel hitro znajde v rubriki »problematično«.
Njena retorika je zavita v tanek sloj visoke etike: »Če se ne strinjaš, očitno ne razumeš sveta pravilno.« V političnih nastopih zagovarja edino svojo resnico, vse ostalo pa je nevarno in sumljivo. Argumentov ne upošteva, jasno pa sporoča, da »razprava je dovoljena, dokler vodi do njenega pravilnega zaključka«.
Kritike na svoj račun ne dopušča. Ironija pri tem ni naključna, temveč politično programska.
Vonta vodi odprto razpravo, seveda pod pogojem, da se vsi strinjajo z njo.
Nastopa kot razsodnica razsvetljenosti, kot instrument za pravilno mišljenje. Njeni nastopi delujejo manj kot politična razprava in bolj kot učna ura, pri kateri je učiteljica že zdavnaj napisala ocene, učenci so vabljeni zgolj zato, da jih prejmejo.
Njena retorika vedno govori v imenu dialoga, hkrati pa zveni, kot da je dialog že zaključen. Različna mnenja niso sogovorniki, temveč napake v sistemu, ki jih je treba popraviti, razložiti in diskvalificirati z moralno oznako. Argumenti tu niso orožje, temveč rekviziti, ki jih po potrebi menjaš, medtem ko moralna vzvišenost ostaja stalnica.
Deluje kot vratarka ideološkega kluba, kjer vstopnica ni argument, temveč pravilna politična drža. Kritika se hitro razglasi za napad, nestrinjanje za nevarnost, dvom pa za nekaj, kar bi si moral človek najprej temeljito prevzgojiti.
Njeno javno delovanje se glasil takole: »Svoboda govora je temeljna vrednota«, dokler ne postane neprijetna. Ima se za branilko pluralnosti, a pluralnost razume predvsem kot več različic istega mnenja.
Govor:
»Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, predvsem pa vsi, ki se še niste povsem zavedli, da se motite. Danes se pred vami ne zato, da bi razpravljala, temveč da bi pojasnila, zakaj razprava v resnici ni potrebna. Stališče je namreč jasno, pravilno in kar je najpomembneje – moje. Vsako drugo mnenje bom seveda skrbno poslušala, analizirala in nato odločno zavrnila kot nevarno poenostavljanje resnice, ki jo imam jaz ravno prav poenostavljeno. Svobodo govora globoko spoštujem, zato jo želim zaščititi pred napačnimi govori, neprimernimi govori, neinformiranimi govori, ironičnimi govori in govori, ki me spravljajo v nelagodje. Kot nekdanja novinarka govorim v imenu javnosti, ki jo dobro poznam, ker govori podobno kot jaz in se z mano večinoma strinja. Če se ne, potem očitno ni prava javnost, temveč neka njena zmedena različica, ki potrebuje usmeritev. In kdo bo usmerjal, če ne tisti, ki ve, da ima prav? In kdo ima prav? Jaz, samo jaz!
Zato vas pozivam, spoštovani, bodimo odprti, vključujoči in pluralni. A ne kaotično. Pluralnost da, ampak disciplinirano. Različna mnenja da, a le tista, ki so dovolj zrela, preverjena in moralno usklajena z zaključkom, do katerega bomo skupaj in povsem svobodno prišli. Ko jaz govorim, govorim v imenu javnosti. Javnosti, ki razume, zakaj imam prav. Če vas moti moj ton, to ni moj ton to je vaša vest.«
»Vidite? Govorili smo. Demokracija deluje.«
»NIHČE NI BIL UTIŠAN.
NEKATERI SO BILI SAMO PRAVILNO USMERJENI.«
