Piše: Bogdan Sajovic
Slovenski boljševiki še vedno hiperventilirajo, ker si je pred dvema mesecema državljan drznil obglaviti kip njihovega idola. Pred kratkim so zato organizirali posvetovanje za »zaščito narodnoosvobodilnega boja« in »proti potvarjanju zgodovine«.
No, če kdo potvarja zgodovino, so to predvsem oni. Komunistom je bilo vseeno za okupacijo Slovenije, v boj so stopili šele, ko je izbruhnila sovjetsko-nemška vojna in je Stalin pozval vse komuniste, naj stopijo v boj. Tako so šli v hosto tudi slovenski komunisti – v obrambo Stalina in SZ, ne Slovenije. Partizani so prisegali Stalinu in svetovni revoluciji. Delovali so po direktivah iz Moskve in v njeno korist, ne v korist slovenskega naroda. Prepevali so »Slovenija junaška, sovjetska bodeš ti«. General Rupnik je sredi vojne akademijo znanosti in umetnosti poimenoval »slovenska« (in okupatorji niso imeli nič proti temu), narodnoosvobodilni partizani pa so junija 1945 »slovenska« iz imena akademije odstranili. Ozna in kasnejša Udba sta bili ustanovljeni za boj proti kontrarevoluciji.
General Rupnik je bil v še v šestdesetih označen kot vodja »slovenske protirevolucije in reakcije«. Slavilo se je pridobitve revolucije, v šolah smo pisali spise na temo »revolucija še traja«. Konec sedemdesetih je Stane Dolanc dejal: »Kdor pravi, da partizanski boj ni bil predvsem komunistična revolucija, ta ne ve prav dosti.« Šele v osemdesetih, ko se je svetovni komunizem popolnoma diskreditiran sesuval, so slovenski komunisti postavili revolucijo v ozadje in začeli blejati o narodnoosvobodilnem boju. Čeprav je bilo vsakršno poudarjanje slovenstva nacionalizem, v »ljudski armadi« pa rekruti niti priseči niso smeli v slovenskem jeziku. Narodno osvobodili smo se šele 1991 in to večini komunistov ni bila »intimna opcija«.
Partizanska obeležja imajo tako z narodno osvoboditvijo bore malo zveze. Gre za obeležja propadle totalitarne ideologije in jih je treba odstraniti. V muzeje, še raje na smetišče…
