Piše: Valentin Dušan
Z Nežko Poljanšek, kandidatko za poslanko na listi SDS (za območje občin Kamnik in Komenda) na bližajočih se državnozborskih volitvah smo se pogovarjali o kmetijstvu, družinskem življenju, dolgotrajni oskrbi in njenem delovanju v lokalnem okolju. Dotaknili smo se tudi stanja v naši državi in jo povprašali, kako bi se morala Slovenija razvijati v prihodnje.
Nežka Poljanšek se je rodila leta 1972. Po poklicu je magistrica sanitarnega inženirstva, po srednješolski izobrazbi pa veterinarski tehnik. Svojo mladost je preživela s starši, tremi mlajšimi brati ter staro mamo Angelo. Ona je tista, ki je v njej, poleg staršev, prebudila zanimanje za zgodovino, domovino in vero. Rekla ji je: »Neži, ko boš zrasla, ko bodo izšle knjige, tiste knjige beri, tiste bodo prave.« Z možem sta letos praznovala 30. obletnico poroke. Imata štiri otroke in skupaj obdelujejo manjšo strmo kmetijo. Z njimi živi tudi moževa mami, ki je v 93. letu starosti, zato še kako ve, kakšen blagoslov so starejši, koliko se od njih lahko naučimo in tudi to, da je življenje sveto od spočetja pa do naravne smrti. Vsi v družini so ljubitelji narave in živali ter se za dušo, telo in druženje ukvarjajo z veliko športi.
Gospa Poljanšek, doma imate manjšo kmetijo in ste močno povezani z naravo. Kako ta življenjski slog vpliva na vaše razumevanje izzivov, s katerimi se soočajo slovenski kmetje in podeželje?
Da, res, od rojstva živim na kmetiji. Živeti na kmetiji je bilo zame vedno nekaj lepega, čeprav smo bili kot šolarji, dijaki s kmetov v družbi zasmehovani. Toda kar nas ne ubije, nas okrepi, pravijo. Slovensko podeželje je res nekaj lepega, toda takšno ne bi bilo brez pridnih rok slovenskih kmetov. Žal so kmetje vse prevečkrat na stranskem tiru, so člen, ki se ga spregleda pri oblikovanju zakonodaje, postavlja pa se jim vse preveč administrativnih ovir. Čeprav je moderno govoriti o ekoloških in lokalnih izdelkih slovenskih kmetov, potrošniki vse prevečkrat posežejo po ceneni, skorajda umetni, mrtvi hrani iz daljnih dežel, ki je povrhu še vprašljive kakovosti. V mislih imam sporazum Mercosur, pri katerem bo kratko potegnil ne le slovenski, pač pa tudi evropski kmet.
Ste mama štirih otrok. Kako usklajujete družinsko življenje, delo v DSO Kamnik in politično udejstvovanje ter kako vam te izkušnje pomagajo pri razumevanju potreb družin v lokalnem okolju?
Na kmetih je tako, da je treba sodelovati. Otroci so zdaj že veliki in je laže. Pri večjih delih na kmetiji stopimo skupaj in je delo hitreje opravljeno pa še dobro se imamo. V službi zagovarjam stroko in vrednote. Kdaj pa kdaj slišim od sodelavcev stavek, »da je zadišalo po politiki«, toda politika niso le volilne obljube. To, da ljudje nočejo ničesar imeti s politiko, je voda na mlin tistim, ki bi radi obdržali oblast, in to oblast imajo že več kot 80 let (z redkimi presledki). V lokalnem okolju, predvsem na podeželju, ljudje zelo dobro sodelujemo, se tudi dobro poznamo, ko je potrebno, pa stopimo skupaj.
V Domu starejših občanov Kamnik delate na področju zdravstveno-higienskega režima. Katere izzive v skrbi za starejše vidite kot najbolj pereče in kaj bi bilo treba sistemsko izboljšati?
V DSO Kamnik sem zaposlena kot strokovni sodelavec, v mojem primeru je to zelo široko področje. Zadolžena sem za javna naročila, varno delo, v zadnjem času pa tudi za kakovost. Vsi zaposleni moramo vedno imeti v mislih dejstvo, da smo mi tu zaradi naših stanovalcev, starostnikov, in ne obratno. Ko to poosebiš, te delo ne le v domu za starejše, tudi v vrtcu, šoli, zdravstvu navdihuje in izpopolnjuje; to ni le delo, ampak skrb za ranljivejše in to je dober občutek. Neposrednega dela s starostniki nimam, če pa le lahko, priskočim na pomoč. Glede tega, kako v praksi izgleda oskrba po novem, je še veliko stvari odprtih, kot pravijo. Vlada Roberta Goloba je tik pred koncem leta, 27. decembra 2025, izdala zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o socialnem varstvu, ki določa deinstitucionalizacijo – termin pomeni postopno zmanjševanje potreb po institucijah, v našem primeru po domovih za starejše. Pravi namen oskrbe pa bi moral biti, da tisti, ki oskrbo potrebujejo, kakršno koli oskrbo, do nje tudi pridejo.
Zelo dejavni ste v domači krajevni skupnosti. Katere projekte ali pobude ste v zadnjih letih najbolj podpirali in kaj vas pri lokalnem delu najbolj motivira?
Glavna motivacija je razvoj kraja, kar pomeni, da bi ljudje laže živeli in napredovali. V tem mandatu smo imeli v naši krajevni skupnosti kar lep seznam projektov; najbolj si prizadevamo za vsak kilometer asfaltnih cest, že dolgo pa se načrtuje novogradnja mrliške vežice. Mandata še ni konec, pričakovanja so velika.
Kako ocenjujete razvoj občine Kamnik v zadnjih letih? Kateri projekti so po vašem mnenju uspeli, pri katerih pa občina še zaostaja?
Občina Kamnik se je v zadnjem obdobju dobro razvila in napredovala. Trenutno v občini poteka veliko projektov, obnov, novogradenj, energetskih sanacij objektov … Različni predeli občine imajo različne potrebe. V mislih imam potovalni čas, ki ga zaposleni porabijo za dnevno migracijo v Ljubljano in nazaj; dogovoriti se bo treba glede rešitve težav s parkiranjem, ne le na območju zdravstvenega doma Kamnik, pač pa tudi na območju tako imenovane Utokove jame. V zadnjem obdobju smo postali zelo zanimiva in obiskana mikro destinacija v turizmu, zato nas čakajo pomembni izzivi glede turizma na unikatnem in hkrati ranljivem območju Velike planine.
Katere so po vašem mnenju ključne potrebe Kamnika in Komende v prihodnjih letih – tako na področju infrastrukture kot tudi kakovosti življenja?
Kot sem že omenila, nas Kamničane in Komendčane dušijo jutranji in popoldanski prometni zastoji proti Ljubljani in Vodicam, torej proti avtocesti in nazaj. Te zastoje bi omilila tako imenovana zahodna obvoznica, o kateri se že dolgo govori, občani obeh občin pa jo željno pričakujemo. Tako Kamnik kot Komenda sta tudi turistični občini, kjer je doma tudi šport, v mislih imam kolesarjenje ter umestitev kolesarskih poti.
Zakaj ste se odločili, da ponovno kandidirate za poslanko državnega zbora, in zakaj prav na listi SDS? Kaj vas pri tem najbolj prepriča?
Volilno pravico sem dobila ravno, ko smo se v Sloveniji na plebiscitu odločali za samostojno, neodvisno Slovenijo. Ponosno sem oddala svoj glas za Slovenijo. Spoštujem vrednote, po katerih so živeli naši predniki, ki so s ponosom, z rdečim nageljnom za klobukom in v »ta mašnem gvantu« odhajali na volitve – samostojna država Slovenija jim je bila intimna opcija. Mi jo sedaj imamo, pa je ne cenimo. Tu mislim tudi na sramotni spomenik v t. i. Kulturnem centru Rog, črko, ki je naša abeceda nima, ima pa jo abeceda države, ki nas je leta 1991 napadla. Veliko sem v stiku z ljudmi; potožijo, da jim ni všeč, da so stranke na desnici tako razdvojene, skupaj bi morale stopiti in levičarje »ugnati v kozji rog«, tako pravijo. In prva priložnost bo na prihajajočih volitvah, zato sem se odločila za kandidaturo, za Slovenijo, za naše zanamce. Glede izbire stranke pa nikoli nisem imela pomislekov; v SDS zagovarjamo vrednote, po katerih so živeli naši predniki. Nikoli nisem razumela tako imenovanih dvoživk v politiki, ki prehajajo iz stranke v stranko. Menim, da obstajajo zaradi koristoljubja in da se poskušajo obdržati nad gladino. V mislih imam našega bivšega krajana gospoda Braneta Golubovića, ki ga je videti pri Prebiliču, pa tudi Kamničana gospoda Marjana Šarca, ki ga je, pa tudi njegovo stranko, pohrustala Svoboda.
Kako ocenjujete delo aktualne Golobove vlade v zadnjih letih in katere posledice njenega delovanja najbolj občutijo prebivalci Kamnika in Komende?
Aktualna vlada je prišla na oblast na podlagi populizma, ob pomoči nevladnikov ter podpihovanju »samo da ni Janša«. Zdaj, ko so začutili, da se bodo marca zadeve obrnile, že pozivajo k ponovni obuditvi kolesarskih komemoracij, mahajo z zastavami z rdečo zvezdo ter se šemijo v kostume. Tako kot vsi prebivalci Slovenije imamo tudi občani Kamnika in Komende manj v denarnici. Državljani smo dobili nove obdavčitve, po novem so z 1 odstotkom za t. i. projekt dolgotrajne oskrbe kot »nove oblike družbene solidarnosti«, tako namreč projektu obdavčitve pravijo v Levici, obdavčeni tudi upokojenci, čeprav so 40 let trdo delali in takrat plačevali vse prispevke in davke.
Kaj bi kot poslanka lahko naredili drugače ali bolje, kot se dela danes, da bi se glas lokalnih skupnosti bolj slišal v Ljubljani?
Najbolj me moti način komuniciranja v hramu demokracije. Ne spoštuje se sogovornika, jemlje se besedo, uporablja se besednjak, ki je primerljiv s prostori, v katerih bivajo prijazne domače živali. Če je le mogoče, redno spremljam seje državnega zbora in seje delovnih teles. Spremljam tudi zakonodajo na mojem delovnem področju. Ugotavljam, da aktualna vlada ni storila ničesar na področju debirokratizacije, po drugi strani pa se hvalijo z uzakonitvijo izuma, da je pokrovček pritrjen na plastenko. To, da ima lokalna skupnost v Ljubljani, v državnem zboru poslanca, poslanko, je dejstvo, točno tako, kot ste omenili v vprašanju – da se glas občanov Komende in Kamnika sliši tudi do Ljubljane.
Zakaj bi se morali volivci 22. marca 2026 odločiti za vas in za stranko SDS? Kaj je tisto, kar po vašem mnenju ponujate ljudem, česar drugi kandidati ne?
Želim biti svež veter, s svojim udejstvovanjem želim sooblikovati našo Slovenijo in biti s ponosom zastopana v ustavni večini razuma. Ne morem gledati, kako aktualna vlada ponižuje slovenskega kmeta, kako se norčuje iz družine, kako ji ni mar za naše temelje slovenske osamosvojitve. Potem je tu moj Kamnik, toliko je za postoriti in urediti. Res je, da so našo občino močno prizadele poplave in so morali drugi projekti malo počakati. Zdaj bo čas, da nadaljujemo z razvojem; zavzela se bom za rešitev vsakodnevne prometne gneče, kar bi rešila povezovalna cesta Kamnik–Vodice, in to je velik projekt obeh občin, Kamnika in Komende.
