Piše: Jože Biščak
Evropski voditelji s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen so bili videti kot igralci v ceneni hollywoodski komediji: trepljali so se po ramenih, se trkali po prsih, si čestitali, češ nismo se uklonili izsiljevanju Donalda Trumpa, pokazali smo enotnost. V tej (psihološki) vojni smo zmagali, so hiteli razlagati. Resnica ne bi mogla biti bolj daleč.
Pravi zmagovalec v napetih januarskih dneh (če so bili ti dnevi sploh napeti) je ameriški predsednik. Njegova taktika, ko zahteva nemogoče, da doseže mogoče, se je obnesla. V resnici nikoli ni mislil, da bi z vojaško silo zavzel Grenlandijo (če drugače ne bi šlo), niti ni mislil resno z 200-odstotnimi carinami za države EU, ki so poslale vojake na ledeni otok v severnem Atlantskem oceanu. Njegova retorika je imela en sam namen: prebuditi Evropo iz otopelosti in zasanjanosti, da se bo končno začela zavedati pomena Grenlandije za varnost ter opustila »willkommen« migracijske načrte in resnično noro energetsko politiko, ki jo poganja podnebni alarmizem. Trump ve, da potrebuje Evropo in da Evropa potrebuje ZDA. »Rad imam Evropo, vendar ne gre v pravo smer,« je dejal Trump v svojem govoru na srečanju Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) v švicarskem Davosu. In mislil je iskreno, saj ne želi, da sedanja evropska vodstvena garnitura s svojimi politikami postane grobar stare celine. To bi namreč škodilo tudi ZDA, koristi od spolne, podnebne in migracijske blaznosti pa bi imeli Kitajska in Rusija.
Po padcu Zahodnega rimskega cesarstva je Evropa potrebovala stoletja, da si je opomogla. Ko si je, so Evropejci postali vodilni raziskovalci in osvajalci sveta. Imeli so močna in inovativna industrijska gospodarstva in tehnološko dovršene vojske. Tej civilizaciji ni bilo para v zgodovini človeštva. Vse se je začelo krhati po II. svetovni vojni, ko je na Evropo padla železna zavesa, pri čemer je zahodni in najnaprednejši del zapadel v lagodje varnosti, ki jo je zagotavljala organizacija Nato z ameriškim jedrskim dežnikom. Kar je bilo do včeraj samoumevno, je Trump v drugem mandatu postavil za predmet pogajanj: izravnava carin in večji delež BDP članic Nata pri zagotavljanju varnosti. Evropa je tako trčila v realnost. Upajmo, da je končno spoznala, da je pravzaprav majhna in da postaja kot multilateralna združba EU v svetu nepomembna.
Če želi Evropa postati spet tisto, kar je nekoč že bila, če Evropejci želijo, da se jim drugi prilagajajo, ne oni njim, če želi stara celina postati samozadostna in ne capljati na periferiji, se mora na novo odkriti. Obnoviti mora gospodarsko moč z opustitvijo idiotskih zelenih agend, opustiti mora nore spolne teorije, predvsem pa mora preprečiti nenadzorovano priseljevanje, ki jo finančno izčrpava. Izobraževalni sistem je treba reformirati tako, da ne bo le izdajal potrdil, ampak bo mladeži vsadil vrline, kot so marljivost, delavnost in red. Vzgojiti je treba novo generacijo, ki bo to cenila in ki bo vedela, da si lahko blaginjo zagotovi le z delom, nikakor pa ne s parazitiranjem davkoplačevalskega denarja, kot to počnejo današnje nevladne organizacije in (ilegalni) migranti, ki se izogibajo delu in mislijo, da jim udobje nedela pripada samo po sebi. Povedano drugače: v Evropo se mora vrniti zdrava pamet, čeprav je veliko vprašanje, ali je to mogoče s sedanjimi (bruseljskimi) politilnimi elitami. Slovenija ima s tem izkušnje. Sama zamenjava političnega sitema po osamosvojitvi ni bila dovolj: komunistične elite so s svojimi hlapci zamenjale kožo, nravi pa ne. Zato bo treba sedanje globalistične voditelje lustrirati. Sami od sebe se namreč ne bodo osvobodili postmodernističnih kultur in vrednot, ki so jih ustvarili in z njimi uničevali Evropo. Lekcija mora priti od spodaj navzgor, od ljudi, ki bodo tiste, ki so Evropo naredili šibko, nemočno in ji odrekli vodilno mesto v svetu, poslali na smetišče zgodovine.
