Piše:mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist
V seriji prispevkov bomo opozorili na zaroto radikalnega islamizma, katere namen je uničenje Zahoda kot civilizacije, razglasitev islamskih kalifatov in uvedba šeriatskega prava v sleherni državi sveta. V prvem delu serije bomo govorili o tem, da ima islam močan ideološki element in da v islamski civilizaciji postavlja kulturni kontekst, česar številni zahodnjaki ne razumejo.
V današnjem času t. i. Google strokovnjakov in Facebook doktorjev, ko ljudje s skromno izobrazbo preberejo nekaj informacij in na njihovi podlagi postavljajo smele teze, ki nimajo nikakršne povezave z realnostjo, kaj šele s stroko, so teorije zarot na slabem glasu. Toda v naši seriji prispevkov, v katerih bomo govorili o zaroti islamizma za uničenje Zahoda, sploh ne gre za teorijo zarote, pač pa za večkrat in na različnih koncih sveta potrjeno zaroto, ki jo islamisti, pogosto državljani zahodnih držav, prostodušno in z nasmehom na obrazu sami pojasnjujejo. Radikalni islamisti so namreč spoznali, da je Zahod, ki postaja vse bolj »prebujen« (woke), vse šibkejši, vse bolj pretirano samokritičen in z vse manj samoobrambnih sposobnosti ter kot civilizacija in družbe toliko nebogljen, da jo pri javnem razglašanju svojih nasilnih islamističnih agend lahko odnesejo brez posledic. Še več. Na ta način pripomorejo k dodatni radikalizaciji mladih muslimanov, ki so se rodili kot državljani Zahoda in ki vse bolj spoznavajo, da bodo v svojem boju za prevlado na Zahodu – kot vse kaže – uspešni.
Islam kot ideologija
Vsaka religija ima elemente ideologije. Vprašanje, ki je odvisno od posameznika oz. od religijske institucije v določenem času oz. obdobju, pa je, ali ta posameznik oz. religijska institucija poudarja predvsem religiozni, ideološki ali kulturni element religije. Radikalni islamisti, ki si želijo padec Zahoda ter vzpostavitev islamskih kalifatov in šeriatskega prava v vsaki državi sveta, izpostavljajo v prvi vrsti ideološko in v drugi vrsti politično komponento islama.
Pomen besede »islam« je podrejanje Alahu. Glavna ideološka komponenta islama je torej posvetno življenje v podrejenosti temu, kar naj bi od muslimana zahteval Alah. Kaj točno Alah zahteva, pa je prepuščeno interpretaciji svetih spisov, pri čemer je Koran islamska sveta knjiga, ki naj bi jo preko angela Gabrijela Alah narekoval svojemu slu Mohamedu, kar pomeni, da je za muslimane Koran neposredna Alahova beseda. Haditi so zapisi in pripovedi o delih, izrekih, dejanjih in odobravanju Alahovega sla Mohameda, ki so ključni vir za razumevanje islama, saj dopolnjujejo Koran in so osnova za islamsko pravo (šeriat), čeprav so bili zapisani po Mohamedovi smrti in je njihova avtentičnost vprašljiva.
Na tem mestu je treba poudariti, da so radikalni islamisti fundamentalisti, kar pomeni, da islamske svete spise interpretirajo dobesedno. To pomeni, da se dejansko zavzemajo za delovanje sodobne družbe po principu delovanja družb plemen arabskega polotoka iz sedmega stoletja. Islamisti torej želijo direktno upoštevanje oz. prenos iz teh svetih spisov v moderno življenje tako muslimanov kot nemuslimanov. Zanje pri tem ni popuščanja oz. kompromisa, ker se z Alahom ni mogoče in ne gre prerekati oz. pogajati. Islam skozi islamiste tako postane močna in totalna ter posledično brezkompromisna politična ideologija – bolj brezkompromisna, kot sta bila denimo komunizem in nacizem v svojih najbrutalnejših oblikah.
Vrednote zahodne civilizacije, ki so osredotočene okrog človekovih pravic, visoke vrednosti posameznika in njegove svobode ter ločitve religije od države, ne bi mogle biti bolj v nasprotju z vrednotami islamske civilizacije. Ker muslimane vera uči, da je njihova religija poslednja na svetu in posledično najboljša, radikalne islamiste po eni strani zelo jezi materialna uspešnost Zahoda, po drugi strani pa jih še bolj jezi politična dominacija držav Zahoda nad državami islamske civilizacije; ta dominacija se je dokončno uveljavila v 19. stoletju. Zato med obema civilizacijama z vidika islamistov ne bi moglo biti večjih ideoloških razlik. Ideološki cilj islamistov najbolje izpričuje kredo islamistične organizacije Hizb ut-Tahrir, ki je mednarodna panislamistična in islamsko-fundamentalistična politična organizacija, katere deklarirani cilj je ponovna vzpostavitev islamskega kalifata, da bi združili muslimansko skupnost in uveljavili šeriatsko pravo po vsem svetu. Hizb ut-Tahrir je prisoten in močno vpliven v Veliki Britaniji, torej ne gre za neko zunanjo organizacijo, ki bi delovala zunaj Zahoda. Njihov končni cilj je, da bo islamski kalifat, ki bo ustanovljen v prihodnosti, v prvi fazi začel vojno za priključitev vseh držav z muslimansko večino in v drugi fazi začel vojno za kolonizacijo vseh držav z nemuslimansko večino. V tem kontekstu je pomemben tudi eden od islamskih verskih naukov, ki pravi, da »bo Alah tiste, ki mu niso ustrezno podrejeni, nadomestil z drugimi, ki mu bodo ustrezno podrejeni. In ti bodo neusmiljeni do nevernikov in se ne bodo ozirali na grajo v povezavi s tem.« Po radikalno islamistični interpretaciji je torej potrebna zamenjava zahodnjakov, ki ne bodo sprejeli islamske vere, kar v bistvu pomeni njihovo likvidacijo oz. onesposobljenje. Če bodo muslimani zmagoviti, bodo tako po islamistični logiki poraženi zahodnjaki lahko sprejeli islamsko vero, živeli kot sužnji ali umrli.
Islam kot kultura
Kulturni element je pri islamu zelo izrazit v času celotnega obstoja te religije. Pripadnost muslimana je v prvi vrsti pripadnost islamu. Moški in ženske, ki so prav tako muslimani, so za muslimana bratje in sestre. Tisti, ki niso muslimani, pa so tujci. Muslimani naj bi tako živeli v »hiši miru« (Dar al-Islam), kjer vladata red in mir, nemuslimani pa v »hiši vojne« (Dar al-Harb), v kateri vladata kaos in nasilje. Naloga muslimana je, da širi »hišo miru« in na vse možne načine krči »hišo vojne«. Tako sprejema podrejenost Alahu in mu služi. O humanosti do pripadnikov »hiše vojne« islam ne govori. Ravno nasprotno: do nevernikov ima v skladu z islamskimi svetimi spisi musliman pravico (in dolžnost) uporabiti vsa mogoča sredstva. Logično je, da ima tak pogled na svet močno kulturno implikacijo. Zato se v islamu v resnici nikoli niso razvile kakšne druge resne pripadnosti, kot smo jih vajeni zahodnjaki (npr. pripadnost državi ali narodu). Musliman pripada islamu, zato se muslimani, ki živijo kjer koli na svetu, povežejo med seboj v sožitju in slogi, in to ne glede na notranje razprtije (npr., razprtije med suniti in šiiti, zaradi katerih je bilo v islamskem svetu že veliko vojn, so pozabljene, ko se suniti in šiiti znajdejo v nemuslimanski državi). Te razprtije pridejo na dan šele potem, ko je islamski kalifat ustanovljen na območju, ki prej ni bilo islamsko. Kulturno muslimani torej ne glede na lastne razlike v odnosu do nemuslimanov delujejo kot monoliten blok, ki ima isti cilj. In prav to okoliščino izkoriščajo radikalni islamisti na Zahodu, ki novačijo v svoje vrste mlade muslimane različnih islamskih porekel.
Zahodna ignoranca in neznanje
Zahodnjaki radikalnih islamistov na Zahodu večinoma ne jemljejo resno. Pri tem prednjačijo tisti z levega političnega pola, ki si islamistov niti ne upajo kritizirati, ker menijo, da bodo s tem škodovali skupnim interesom muslimanov na Zahodu, ki jih vidijo kot socialno manjšino. Politična zahodna levica islamiste in nasploh muslimane močno podcenjuje oz. jih ne razume in posledično potencialno grožnjo, ki jo predstavljajo islamisti, lahkomiselno ignorira. To pa je velika napaka, ker je radikalni islamizem med mladimi muslimani na Zahodu v izjemnem porastu, saj je izjemno popularen. In pri tem sploh ni pomembno, ali bi do eskalacije konflikta na Zahodu med zahodnimi staroselci in muslimanskimi prišleki prišlo v tej ali eni od naslednjih generacij. Dovolj je namreč, da imajo mladi novačeni islamisti na Zahodu otroke, ki jih vzgojijo z nauki radikalnega islamizma. Muslimanom se namreč z ustanovitvijo islamskih kalifatov na Zahodu ne mudi. Kot so rekli afganistanski talibani Američanom: »Vi imate ure, toda mi imamo čas.«
