Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Namen tega članka je, načeti ta problem, Jože Pučnik je namreč izjavil, da bo Slovenija propadla, če ne bo imela vizije. Kaj naj bi bila vizija?
Vizija nadaljnjega razvoja družbe, države. Ali jo Evropa ima? Na čem naj bi gradila naša civilizacija v naslednjih stoletjih? Vsekakor na neki filozofiji in na nekih znanjih. Vizija ne more biti problematika ekonomskega preživetja in varnosti (kamor spadajo zeleni prehod, konkurenčnost, razvoj obrambnih sil…). Vse to se nanaša na sedanjost, ni pa v tem perspektive prihodnosti. Iz tega pa sledi, da vizije ne moremo pričakovati od politikov, ki so poklicani, da se ukvarjajo s temi problemi. Je pa še več drugih razlogov: politiki kot ljudje niso primerni za to, in to tudi ne dopušča narava njihovega dela. Politiki (voditelji) so ekstraverti, ki morajo delati z drugimi, se ne poglabljajo v filozofske probleme, politik se mora fleksibilno odzivati na izzive, se torej ne more nekje v miru in samoti poglabljati, kar pa ustvarjanje vizije nujno zahteva.
Zgodovina – učiteljica
Glede tega se moramo nekoliko ozreti v zgodovino, za par stoletij nazaj, v renesanso, ki je prehod iz srednjega v novi vek, in ugotoviti moramo, da tega prehoda niso izpeljale politične in cerkvene strukture tistega časa, ampak vrhunski misleci, umetniki in znanstveniki renesanse, predstavniki plemstva in Cerkve so jih pri njihovih naporih kvečjemu podpirali ali ovirali. Nova doba pa spet zahteva nove, tudi radikalno nove ideje, razbijanje dosedanjih miselnih kalupov, šablone in miselni vzorci v glavah ljudi pa imajo svojo vztrajnost, prav tako pa družbene strukture – še en močan razlog, zakaj je politika prej ovira kot vzpodbuda k nečemu novemu: strukture stremijo k ohranjanju samih sebe, novo pa jih lahko ogroža!
Torej, renesansa je prehod v moderno dobo, in znano je, kakšne vrste ljudje so jo izpeljali. Lahko se naučimo, da je za to potreben nek čas in da so potrebni geniji, ki pa potrebujejo tudi neko podporo – od ljudi, ki imajo sredstva in ki prepoznajo duha novega časa, ki se ne bojijo radikalno novega. Zakaj je potrebna neka »druga renesansa«, prehod v dobo, ki naj sledi moderni? Ker je moderna doba mrtva, in skušal bom nakazati, zakaj menim, da živimo v njenih poslednjih časih.
Konec moderne
Živimo v poslednjih časih te dobe. Zakaj trdim, da je moderna doba mrtva? Iz več razlogov. Najprej: moderno dobo sta ustvarili moderni znanost in tehnika, rojeni v renesansi, v naslednjih stoletjih je bil njun razvoj silovit, a naših časih se zaustavlja, kar me osebno ne preseneča. Iracionalno bi bilo pričakovati, da je neka spoznavna metoda (rojena v 16. stol.) brez meja in omejitev ali da je celo vsemogočne. Prav tako bi bilo iracionalno pričakovati, da bo ekonomski razvoj, temelječ na tem, lahko šel nekam v neskončnost. Danes smo soočeni ne le z mejami novoveške znanosti, ampak tudi z omejitvami, kar se tiče surovin in energije (resursov, virov), kar je spet logično, saj planet Zemlja ni neomejen. A vojna za te (omejene in neenakomerno razporejene!) vire se je že začela, tudi zaradi novih tehnologij, ki (po mojem) predstavljajo zadnjo fazo revolucije v razvoju orodij in ki bodo strateško pomembne, verjetno bodo odločile v spopadu treh glavnih igralcev (Rusije, Kitajske in ZDA, morda še Indije) na planetu. To stoletje bo stoletje umetne inteligence, ta (digitalna) tehnika pa zahteva redke minerale, zemlje, kovine, zato se je vojna zanje že začela, tudi zato Trump sega po Grenlandiji, Kitajska pa po Afriki.
Zavedli smo se torej meja. Ne gre pa samo za meje gospodarske rasti, gre tudi za problem, ki jih je ta rast povzročila (onesnaženje). Novoveški mit napredka se je zrušil.
Razsvetljenstvo
»To je izhod človeštva iz nedoletnosti« – to je o tej epohi zapisal Kant. Kar pomeni, da je srednji vek smatral za otroško dobo človeštva. A iz tega sledi tudi, da je ta (razsvetljenska) faza v tem razvoju pubertetna (torej še ne-zrela). Je pa nujna, kot je pubertete nujen prehod iz otroštva v zrelost. S tem pa se že nakazuje »vizija za prihodnost«: ta (prihodnja) doba, ki naj bi sledila moderni, bo predstavljala neko zrelost (glede na ne-zrelost moderne).
Vsekakor pa moramo, če naj bi postavili neko vizijo za naprej, čim bolje razumeti sedanjost, te pa ni mogoče razumeti brez čim boljšega razumevanja preteklosti, ki je privedla do nje. Zgodovina Evrope (sploh Zahoda) pa se seveda ne začne šele z moderno, ampak z antiko in srednjim vekom. Srednji vek: čas vere (krščanstva), doba velike moči Cerkve in čas samostanov. Doba gradov in fevdalizma. Družba je še vedno integrirana, pripadnost veri in Cerkvi samoumevna, to stanje kolektivne zavesti odražajo cerkve kot največje (in najlepše) stavbe sredi mest in vasi. Potem nastopi renesansa, duh novega časa. Ona je sicer še vedno krščanska, a to obdobje se začne navdihovati tudi pri antičnih vzorih. Grška filozofija in umetnost, prodor razuma. Protireformacija in barok začasno prekineta te novoveške miselne tokove, a razsvetljenstvo (18. stol.) nadaljuje tisto, kar je začela renesansa (gre pa tudi za vpliv odkritja in izkopavanja Pompejev), s tem se začne velik razmah empiričnih znanosti v 18. in 19. stoletju, znanja, ki je ustvarilo moderno dobo.
Razcep v družbi
Danes obstaja v kulturi Zahoda idejni razcep (na levico in desnico), neko shizofreno stanje, ta razklanost je pri nas zaradi krvave komunistične revolucije še posebej izrazita. Krščanska in ne-krščanska (poganska) stran, in izgleda, kakor da je ta (proti)krščanska stran v ofenzivi, in kakor da kristjani postajajo marginalizirana manjšina, sredi morja brezboštva. Velika sekularizacija označuje današnje stanje – kaj je privedlo do nje?
Vsekakor se je v civilizaciji moral pojaviti nek dejavnik, ki je začel povzročati zaton krščanstva. Le-tega pa lepo opisuje nek stavek iz knjige RŽVB: »Znanje vaše (moderne!) dobe se bojuje proti mojemu (Kristusovemu) nauku«. Pomeni, da med krščanstvom in moderno znanostjo obstaja neko nasprotje, iz katerega se potem rojeva ta boj. Ki pa se seveda odvija v dušah in v glavah. Ni pa tako težko opaziti teh kričečih nasprotij, če le dovolj dobro poznamo vero in to znanost. Začnemo lahko že z njuno spoznavno metodo: pri veri je treba verjeti v razodete resnice, dvom je celo greh, znanost pa zahteva (metodični) dvom – s tem celo napreduje, vera postavlja Boga na prvo mesto, v osnovi te znanosti pa je racionalistična filozofija, ki na prvo mesto postavlja Razum, ki naj bi bil sposoben spoznati resnico, v veri pa je edino Bog Resnica, znanost vse hoče razložiti brez Boga, pri veri pa je Bog ključni (edini!) dejavnik, kar se tiče nastanka in izgrajenosti sveta. Ta razsvetljenski racionalizem je torej tisti dejavnik, ki je v civilizaciji začel povzročati zaton krščanstva. To ugotavlja tudi Ch. Delsol v svojem »Koncu krščanske civilizacije« – razsvetljenstvo pomeni začetek tega konca, naši časi pa predstavljajo njen dokončni konec.
A razsvetljenstvo je povzročilo tudi idejni razcep v kulturi Zahoda: delitev na desnico, ki ohranja krščanstvo – dejavnik, ki je ključno izgrajeval srednji vek, in levico, ki je to vero zavrgla in izbrala samo Znanost, ki je začela izgrajevati moderno dobo. Jasno, da ta znanost vodi v ateizem, zato je začela povzročati masovno brezboštvo, ki označuje našo dobo. In tudi komunisti so (bili) ateisti. »Komunizem je sin razsvetljenstva«, je zapisala Ch. Delsol. Da, v osnovi te ideologije je razsvetljenski racionalizem. Danes smo zgroženi nad žrtvami, ki jih je povzročil komunizem, in le-tega se tudi danes nikakor ne moremo znebiti, a pri tem pozabljamo (še bolj gotovo: se ne zavedamo), da je komunizem samo posledica, vzrok tega pojava pa je v kugi razsvetljenskega racionalizma. Zato: dokler bo obstajala in razsajala ta kuga, toliko časa bodo obstajale razne variante komunizma in levičarstva.
Današnje stanje
Idejno razklana družba (država) povzroča nek začaran krog civilizacije. Ni težko videti, zakaj: to otežuje politično delovanje naroda, zaradi stalno delujočih nasprotij in tudi sovraštva je v stalni notranji borbi, kar vodi v veliko izgubo časa in energij. Tudi zaradi boja za oblast. Oblast: »Gorje narodu, katerega politične elite se pokvarijo« – izrek iz srednjega veka. Leve elite na Oblasti res pomenijo škodo za družbo, kajti one so brez pravih etičnih temeljev in oblast razumejo ne toliko kot možnost dela za skupno dobro, ampak bolj kot priložnost za privilegije, za čast in osebno bogatenje. Oblast, ki to omogoča, ji zato postane malik, zlato tele, to tudi zato, ker je mnogim to kratko življenje edino – ker nimajo perspektive večnosti. To so dejavniki, ki so povzročili nastanek »rdeče buržoazije«, strukture, ki se krčevito oklepa Oblasti, če jo slučajno začasno izgubi, pa začne metati polena v kolesje desne oblasti, ki se poleg tega mora ukvarjati še z reševanjem problemov, povzročenih od levice. V tem vidim nek začaran krog, v katerega se je ujela ta (novoveška) civilizacija.
Našo dobo kot posledica nekega razvoja (in ki predstavlja poslednje čase moderne), zaradi zatona krščanstva (posledica znanja, ki je ustvarilo moderno) označuje veliko slabih stvari, navedenih v knjigi RŽVB: »racionalizem, materializem, pomanjkanje vere, ljubezni, nemoralnost, sebičnost, neurejena spolnost, nečimrnost in ravnodušnost do vsega, kar prihaja od Duha«.
»Nered se je močno ukoreninil v tem svetu odpadništva«, tudi piše v RŽVB. Res, živimo sredi kaosa, tudi v svetu velike duhovne krize. Sploh v svetu številnih kriz, ki bodo vzpodbudile ISKANJE – nekih novih poti.
Nova doba kot izhod iz moderne k zrelosti
Nakazal sem že, zakaj tega prehoda ni mogoče začeti po politični poti: »novo renesanso« lahko začnejo le dovolj močne osebnosti z dovolj poguma, volje, znanja in talentov, skratka: spet bodo potrebni geniji. A genij je (predvsem) pridnost. Srednji vek je gradil na veri, moderna spet na nekem (novem) znanju. Na kakšnem znanju naj bi gradila po-moderna? Tu bi se spet lahko učili od renesanse: ona se je pokazala kot zelo uspešen spoj antike in krščanstva. Če je danes na svetu »vse narobe« in družba vržena iz ravnovesja, je to predvsem zato, ker je zahodni človek zaradi znanja, ki je ustvarilo moderno, izgubil svojo vero. V tem se pa nakazuje vizija za naprej: njen nujni del je vračanje izgubljenega. Toda moramo se vprašati, kako bo to mogoče povrniti človeku, ki je šel skozi razsvetljensko izkušnjo in je miselno močno pogojen z načinom mišljenja, zelo oddaljenim od tistega, ki ga zahteva krščanstvo, in z načinom življenja, ki ga pogojuje tehnika. V RŽVB piše, da je današnje krščanstvo »stari kvas, ki je izgubil svojo moč«. Oblika Svetega pisma, način, kot ga oznanja Cerkev, je »stari kvas« – star kvas nima več moči prekvašanja!
Vendar pa znanje (krščanstvo) za novo dobo obstaja: ono je vsebovano v 12 knjigah »Resnično življenje v Bogu«, tam je namreč rečeno, da so one dane »za rešitev naše dobe in za novo dobo«. Iz njihovega naslova pa je razvidno, kaj je njihov glavni namen: doseganje Življenja duše v Bogu.
Logično, kajti kultura Zahoda je postala kultura duhovne smrti. Iz tega pa sledi, kakšno znanje potrebuje »nova doba«: znanje za doseganje tega Življenja, ki je znanje o duši, Duhu, Besedi, videnjih, božjem Srcu, hoji za Kristusom… . Seveda tudi o racionalizmu, ki je smrtonosna kuga – za dušo.
