Piše: dr. Matevž Tomšič
Tehnološki in politični razvoj sta med seboj tesno povezana. Uvajanje novih tehnologij vpliva na politično dogajanje, hkrati pa politične odločitve oblikujejo okvir za uvajanje tehnoloških sprememb. To velja tudi na področju medijev. Kar je še posebej pomembno, saj je medijsko okolje pomemben dejavnik, ki vpliva na kakovost demokratičnih procesov.
In v medijih se v zadnjih letih dogajajo korenite spremembe. Vpliv tradicionalnih – tako tiskanih kot elektronskih – medijev se zmanjšuje, na teži pa pridobivajo novi, t. i. digitalni mediji oziroma družbena omrežja, kakor koli jih že poimenujemo. To velja predvsem v odnosu do mlade populacije, saj mnogi njeni pripadniki spremljajo novice pretežno, če ne celo izključno, preko teh medijev na mobilnih napravah. Kar močno vpliva na politično komuniciranje, še posebno v predvolilnih kampanjah, saj si politiki, ki imajo ambicijo zmagati na volitvah, praktično ne morejo privoščiti, da ne bi bili prisotni na družbenih omrežjih in da ne bi preko njih nagovarjali potencialnih volivcev.
Zanimivo je, da se je odnos do teh novih medijev skozi čas močno spremenil. Ko so se pojavili internet in omrežja, ki so nanj vezana, je bilo to pozdravljeno kot nekaj, kar širi svobodo komuniciranja, saj omogoča velikemu številu ljudi, da delijo svoje ideje in stališča z drugimi; to je namreč v tradicionalnih medijih bistveno težje. V zadnjem času pa se družbena omrežja vedno bolj povezuje z negativnimi medijskimi pojavi, kot so dezinformacije, lažne novice in sovražni govor. Odgovorna naj bi bila tudi za razmah političnih pojavov, ki so z demokratične perspektive domnevno problematični. To se običajno nanaša na populizem. Populistični politiki naj bi namreč svoje manipulacije in izkrivljene poglede na družbeno realnost širili ravno preko teh kanalov, ki da nimajo ustreznih »varoval« pred tem. Šlo naj bi torej za sprego problematične politike in problematičnih medijev, ki je nevarna za prihodnost demokracije.
Drži, da se sodobna predstavniška demokracija nahaja v krizi. Vendar je niso povzročili t. i. populisti. Ti so zgolj izkoristili nišo, ki se jim je odprla zaradi vedno manjšega zaupanja državljanov v etablirano politiko. To je posledica razkoraka v političnih preferencah in posledično nezadovoljstva s politikami, ki jih udejanjajo politične elite tako na nacionalni kot na transnacionalni ravni. Verjetno se to najbolj očitno kaže na področju migracijskih politik: medtem ko večina ljudi na Zahodu nasprotuje – še posebej nezakonitemu – priseljevanju ljudi iz tretjega sveta, predvsem iz muslimanskih držav, velik del pripadnikov elit le-to bolj ali manj odkrito podpira.
Novi mediji seveda lahko spodbujajo širjenje populističnih sporočil. Vendar nikakor niso razlog za razmah populizma. Razlogi zanj so različni, glavnega pa lahko najdemo v obnašanju etabliranih elit, njihovi neodgovornosti in nesposobnosti. Če posamezni politični protagonisti bolje od svojih nasprotnikov izkoriščajo določene medijske kanale, za to ne morejo biti krivi dotični mediji.
Res je, da je na družbenih omrežjih mogoče najti kup manipulacij, polresnic in odkritih laži. Vendar tudi tradicionalni mediji proti temu nikakor niso imuni. Izmišljene zgodbe so se pojavile celo v najuglednejših med njimi, kot sta New York Times in Spiegel. Da slovenskih osrednjih glasil sploh ne omenjamo – v njih se manipulacije dogajajo na tedenski ravni.
Rečemo lahko, da novi mediji kljub obtožbam o tem, da so generator omenjenih negativnih medijskih pojavov, vnašajo svež veter v medijsko krajino, saj prispevajo k odpiranju javnega prostora in razbijanju monopolov na tem področju. Zato imajo poskusi uvajanja nadzora nad njimi – pri čemer gre pogosto za prikrito težnjo po cenzuriranju vsebin, ki so politično nezaželene – škodljive učinke z vidika delovanja demokracije.
