Piše: Vančo K. Tegov
V Dvorani Barbare Celjske v Pokrajinskem muzeju Celje je včeraj, v ponedeljek 26. februarja potekal kulturni večer, posvečen razmisleku o kulturi kot temeljnem prostoru vrednot, identitete in skupnosti. Pogovor, ki ga je povezovala in vsebinsko usmerjala Uršula Menih Dokl, je odprl vprašanja o pomenu kulture danes, njenem razumevanju in vlogi v slovenskem ter lokalnem prostoru.
Izhodišče razprave je bilo spoznanje, da o kulturi ne moremo govoriti brez vrednot. Vrednota je lahko le tisto, kar je dobro in kot dobro tudi samo po sebi privlači. Kar je slábo, četudi je predstavljeno zapeljivo ali estetsko dovršeno, ne more postati vrednota. Tako kot lepota porcelana ne spremeni bistva tistega, kar je nanj položeno, tudi zunanja privlačnost ne more povzdigniti vsebinske praznine v vrednoto. Kultura brez vrednot zato izgubi svojo notranjo nosilnost in smisel.
Doc. dr. Ignacija Fridl Jarc je v tem okviru posebej poudarila Mohorjevo družbo kot enega največjih kulturnih in duhovnih ponosov Celja. Izpostavila je, da je Mohorjeva s svojo dolgoletno in vztrajno založniško dejavnostjo slovenski prostor umeščala v širši evropski duhovni kontekst. Posebej je opozorila na vlogo Celjske Mohorjeve družbe, ki izdaja najstarejšo slovensko literarno revijo Zvon, skrbi za prevode vrhunskih tujih literarnih, filozofskih in teoloških del ter je svojo založniško odličnost potrdila tudi z monumentalno izdajo Platonovih izbranih del.
V svojem nastopu je Doc. dr. Ignacija Fridl Jarc posebej izpostavila tudi zgodovinsko dediščino Celja in Barbari Celjski posvečen grad, ki je simbol kulturne moči in identitete regije. Poudarila je pomen obnov in arheoloških izkopanin, ki razkrivajo bogato srednjeveško zgodovino in življenja ljudi tistega časa. Opozorila je, da so te raziskave ključne za razumevanje naše preteklosti, obenem pa zahtevajo trajno financiranje in podporo, saj omogočajo ohranjanje kulturne dediščine za prihodnje generacije ter spodbujajo zavest o lokalni identiteti in vrednotah.
Polona Rifelj je v razpravi poudarila, da je umetnost sicer eden temeljnih gradnikov kulture, vendar nikakor ne njen edini izraz. Kultura v svojem bistvu pomeni sposobnost človeka, da naravne danosti plemeniti kot razmišljujoče in čuteče bitje. Če kulturo zožimo zgolj na umetnost, ji odvzamemo jezik kot temelj komunikacije, etiko kot merilo ravnanja ter modrost kot sposobnost širšega in dolgoročnega uvida. Takšna redukcija odpira prostor relativizmu, ki vodi v razpad vrednot, izginjanje dialoga, krnjenje jezika in izgubo identitete. Opozorila je na nevarnost sodobnih ideoloških tokov, ki tradicijo, dediščino in domoljubno zavest razglašajo za preživete in odvečne, pri tem pa spregledajo, da enakovrednost kultur ne pomeni njihovega izničenja. Brez resnega razmisleka o tem, kdo smo kot posamezniki, skupnost in narod, se po njenem mnenju soočamo s počasnim, a vztrajnim usihanjem, ki se kaže tudi v lokalnem okolju v navidezno bleščečih, a vsebinsko praznih projektih ter pomanjkanju samozavesti.
Sandi Majcen je razpravo obogatil s pogledom glasbenika in ustvarjalca ter opozoril, da je slovenska kultura tudi frajtonarica. Spomnil je, da je ta že dolgo prisotna v slovenskem prostoru in predstavlja pomemben del slovenske glasbene identitete, čeprav je bila v preteklosti pogosto zaničevana in potisnjena na rob. Danes se odnos do nje očitno spreminja: prav mladi jo z veseljem znova odkrivajo, si jo nadenejo in z njo igrajo slovensko glasbo. Po Majcnovem mnenju ta preobrat dokazuje, da se kulturna identiteta ohranja in obnavlja tudi skozi ljudem bližnje, žive oblike izraza, ki niso v nasprotju z visoko kulturo, temveč jo dopolnjujejo.
Posebno vzdušje večera je z glasbenimi vložki ustvarila izjemno nadarjena citrarka Neža Kangler, ki je s subtilnimi zvoki citer razmisleku dodala globino, zbranost in čustveno toplino.
Kulturni večer je ponudil poglobljen razmislek o kulturi kot celostnem prostoru vrednot, identitete in odgovornosti. Jasno je pokazal, da kultura ni zgolj estetski dodatek družbi, temveč njen temelj in da brez zavesti o lastnih koreninah ni mogoče graditi žive, samozavestne in vsebinsko polne prihodnosti.
