Piše: Miro Petek
Čez kakšen mesec bo minilo četrt stoletja, odkar so prišli na prag moje hiše in me poskušali ubiti. Sledili so dolga saga iskanja izvajalcev napada, naročnikov in plačnikov, drama z aretacijami in zapori, sramotno sojenje s sramotnim epilogom, grožnje pričam, spreminjanje izjav prič ob bogatih finančnih nagradah, kupovanje novinarjev, ki so pisali po nareku, vpletanje politike z jasnim naročilom: potencialni izvajalci, ki bi bili ključ do naročnikov, ne smejo biti razkriti in kaznovani. In poslano je bilo sporočilo, da se v Sloveniji kriminal in zločin splačata.
Imel sem velikansko srečo, da sem preživel. Aleš Šutar te sreče ni imel. Šutarja so ubili in danes se ne more več braniti. Žalost se počasi topi in jeza ljudi, ki so se zbrali na trgu Novem mestu, ni več tako ostra kot pred nekaj meseci. V parlamentu smo ob sprejemanju zakona poslušali visoko pesem sočutja in humanizma slovenske politike ter zaveze, kako bo poslej vse drugače, kako se kaj takega ne bo več dogajalo. Toda policija in tožilstvo pišeta svojo dramo absurda in sramote.
Predsednik vlade Golob je ob tem tragičnem dogodku zaukazal policiji, da je treba napadalca ali več njih prijeti takoj in zdaj. Oblast je potrebovala storilca, ne resnice. In takoj so prijeli nekoga, ki so ga nato spustili, češ da verjetno ni pravi, pa spet prijeli nekoga drugega, sedaj se menda ukvarjajo kar z dvema. Dejstvo je, da so zadevo zavozili na samem začetku. Niso poskrbeli za dokaze, jih zavarovali. V mojem primeru je komunala takoj prišla splužit sneg, da so zakrili sledi, nobene ceste niso zaprli, da so se lahko napadalci sprehodili proti Mariboru, začetek preiskave so peljali v povsem napačno smer. Takratni direktor slovenske policije Marko Pogorevc je bil medijska zvezda z izjavo, kako storilcem dihajo za ovratnik. Večina vpletenih, ki je sodelovala v zavoženi preiskavi, je med njo ali po kasnejšem kolapsu primera službeno napredovala. Postali so šefi kriminalistov ali predsedniki sodišč. Vpliva sivolasega Kučana pri reševanju svojih koroških tovarišev ni mogoče povsem izključiti. In tudi medijev. Še vedno kdaj srečam v Ljubljani ostarelo rumeno novinarsko pokveko, ki je bila dobro plačana, da je svinjala po meni že v dneh, ko sem se boril preživetje v ljubljanski kliniki. A gledam novinarko, če jo sploh lahko tako imenujem, ki je delala piar za skrito pričo in odvetnike obtoženih.
O primeru Šutar so mediji pred dnevi posredovali informacijo, da je forenzik pri njem ugotovil prisotnost alkohola in droge. Sledi nujno vprašanje, zakaj je ta informacija prišla v javnost ravno sedaj, nekaj mesecev po tem dogodku. Odgovor je povsem jasen: zaradi zavožene preiskave, ki ne bo ponujala dovolj dokazov za obsodbo, bodo naslednji koraki šli v smer, da je Šutar nesrečno padel, ker je pač bil pod vplivom droge in alkohola. Policija dela dobro, varnostne razmere so dobre, je rad ponavljal bebec, ki je nekaj časa vodil notranje ministrstvo (aktualni minister je še slabša kopija prejšnjega), zato bodo po svoje in uspešno rešili ta primer: nesrečni padec. Slovenski mediji pa so itak ukrojeni na to, kako je avtomobil zapeljal v množico ljudi in jih je na desetine umrlo, namesto da je voznik ta in ta z avtom zapeljal v množico.
Družino Šutar po tej veliki bolečini čaka velik pekel sojenja, seveda če bo do njega sploh prišlo. Veliki finančni vložki za reševanje obtoženih in branjenje potencialnih morilcev, kako je žrtev padla sama od sebe. Ljudje, ki so še včeraj sočustvovali z družino, bodo poslej uživali v mrcvarjenju, ki ga prireja naše sodstvo v sodelovanju z mediji. Žrtev bo sama sebi postala rabelj. Naše sodstvo govori z rabljevim glasom, ne z glasom žrtve. To sem okušal na svoji koži in tudi v tem primeru ne bo nič drugače.
Vendar jaz še kar naprej pišem in govorim, kar gre marsikomu na živce. In nekaterim je žal, da rablji 28. februarja 2001 dobro plačanega dela niso opravili do konca.
Kdo pa bo pisal in govoril namesto Aleša Šutarja?
