Piše: Gašper Blažič
Poročali smo že o nameri Golobove vlade, da spravi Slovenijo v družbo držav, ki bi se pridružile tožbi Južnoafriške republike proti Izraelu zaradi domnevnega genocida nad Palestinci. O tožbi naj bi vlada v kratkem razpravljala na seji, čas za pridružitev tožbi pa je do najkasneje 12. marca.
Vendarle pa ima – kar opozarjajo tudi naši viri – neprestano zaletavanje Tanje Fajon v Izrael tudi svoje ozadje. Ob tem naj spomnimo, da se t. i. jedrna Evropa ne želi pridružiti tej tožbi, razen držav, kjer so na oblasti levičarji. Vatikan pa je v zvezi z obtožbami o genocidu zelo zadržan, zavzema se sicer za rešitev dveh držav, glavni poročevalec o razmerah v Gazi pa je jeruzalemski patriarh kardinal Pierbattista Pizzaballa, sicer nekdanji frančiškanski kustos Svete dežele. Papež Leon XIV. je celo zavrnil medijske poskuse, da bi mu besedo “genocid” položili v usta, čeprav priznava, da so razmer v Gazi slabe.
Ko zunanjo politiko usmerja “Miki Miška”
Razlogi za usmeritev Fajonove in tudi sicer celotne Golobove vlade v zunanji politiki (vključno s predsednico republike Natašo Pirc Musar) pa naj bi bili v veliki meri finančni. Najprej zaradi pranja iranskega denarja v NLB. Spomnimo: Iran je v tem trenutku največji zaveznik Hamasa in je bil vsaj do padca Madurovega režima v Venezueli tudi porabnik poceni venezuelske nafte, zavezništva ajatolske avtokratske oblasti pa segajo vse do Moskve, Minska, Havane in Pjongjanga. Z Iranom je poleg Hamasa povezana tudi sorodna, vendar šiitsko usmerjena teroristična organizacija Hezbolah, ki sicer domuje v Libanonu in napada Izrael s severa. Za terorizem se je tako namenjal tudi denar, ki ga je Iran preko posrednikov opral v NLB, ki je bila tedaj še v večinski državni lasti. Glavni sumljivi posli (preko iransko-britanskega državljana Iraja Farrokhzadeha in podjetja Farrokh Ltd.) so namreč potekali med letoma 2008 in 2010, skupaj pa so preko masovnih transakcij oprali okoli milijardo evrov. Pri tem so nadzorni finančni organi odreagirali zelo pozno. Spomnimo: takrat je vlado vodil Borut Pahor (SD), finančni minister pa je bil France Križanič iz iste stranke.
Ne glede na obsežno dokumentacijo sta tako NPU kot Specializirano državno tožilstvo poskrbela za to, da so se glavni akterji iz te afere izmuznili nekaznovani, ostal je le spomin na “Jake Racmane” in “Mikije Miške”. Kar pomeni, da je bila zadeva očitno zelo dobro pokrita s strani globoke države in da je to razlog za veliko naklonjenost politične levice do Irana, s tem pa tudi do Hamasa. Zato je tudi jasno, zakaj je bilo “potrebno” samovoljno priznanje Palestine.
Južnoafriška sramota ter povezave z BRICS
Svoje širše politične razloge pa ima tudi Južnoafriška republika, ki je začela s to bizarno tožno. Namreč, v začetku devetdesetih let je tedanji južnoafriški predsednik Frederik Willem de Klerk poskrbel za umik rasističnega sistema, imenovanega apartheid, ki je belsko manjšino postavljal v privilegiran položaj. Za njim je vodenje države prevzel dolgoletni politični zapornik Nelson Mandela. Že konec osemdesetih let se je z obema srečal tedanji predsednik predsedstva SFRJ (in predsedujoči v Gibanju neuvrščenih) Janez Drnovšek, kar je tudi opisal v svoji knjigi “Moja resnica”). Toda kmalu zatem se je v tej državi zgodil obraten apartheid, razne kriminalne tolpe pa so začele z nasiljem izganjati bele prebivalce iz te države, ki je iz gospodarsko močne države zdrsnila v revno afriško povprečje. Podobno kot Venezuela, ki je bila zaradi nafte najbolj razvito latinoameriška država, dokler ni oblasti prevzel skrajni levičar Hugo Chavez. Za njim pa Nicolas Maduro. No, južnoafriška sodišča takšna nasilna dejanja odkrito podpirajo in omogočajo množične kršitve človekovih pravic.
(A propos: v Južnoafriški republiki so živeli tudi sorodniki avtorja tega članka, sicer potomci pratete Ljudmile Belcijan, poročene De Lange in pred tem Du Preez, ki se ji je pred leti poklonil tudi Gorenjski muzej z razstavo “Dekle iz ozadja zgodovine”. Prav zaradi nevzdržnih razmer so se njeni otroci in vnuki izselili na Irsko, Novo Zelandijo ter celo v Izrael.)
Južnoafriška republika ima torej problem, ker se je sama odločila tako rekoč likvidirati belsko manjšino, ki jo sestavljajo večinoma Buri, torej nizozemsko (pravzaprav v njeni afrikanski različici) govoreči potomci priseljencev. In medtem ko sama izvaja prikriti genocid nad njimi, na drugi strani hinavsko obsoja kakor genocid na Palestinci, ki pa dejansko ne obstaja. Za to pa obstaja tudi politični razlog: Južnoafriška republika je namreč soustanoviteljica globalne unije BRICS, ki je najprej združevalo Brazilijo, Rusijo, Indijo, Kitajsko in Južno Afriko, od 1. januarja 2024 pa so se pridružili tudi Egipt, Etiopija, Iran in Združeni Arabski Emirati. Kar pomeni, da je politični interes povsem očiten, verjetno tudi zato, ker nekdanji gospodarski prvak afriške celine potrebuje finančno pomoč v zameno za politične usluge.
