Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Naravno ravnovesje na našem planetu je porušeno, o tem ni dvoma, predvsem je to posledica podnebnih sprememb, ne moremo jih zanikati, mnogi pa zanikajo njihov antropogeni izvor, iz česar naj bi sledilo, da so prizadevanja za »razogljičenje« nesmiselna, še več, so za ekonomijo držav celo škodljiva. Kaj je v resnici na stvari?
Planet se pregreva, o tem ni dvoma, posledica so te spremembe, ki se mi zdijo za Zemljo najbolj usodne, saj vreme močno vpliva na vse dogajanje na tleh (ena od posledic je npr. izumiranje vrst). Ne moremo tudi zanikati, da se že vse od začetke industrijske revolucije obnašamo kot da je svet neomejen, čeprav že dolgo vemo, da je to krogla, eden od planetov, ki kroži okrog Sonca. Lahko bi se streznili ob spoznanju, da življenje na teh planetih ni možno, in da so razdalje do sosednjih zvezd prevelike, da bi jih kdaj dosegli. Drug odnos do te modre kroglice bi lahko zavzeli vsaj zdaj, ob tisočih satelitih in ob vesoljskih postajah v orbiti Zemlje, ki nam posredujejo neskončno podatkov o krhkosti in ranljivosti naravnega ravnovesja na planetu, ki se je vzpostavljalo milijone let in ki je zdaj porušeno.
Znanost in tehnika
Postali sta alfa in omega civilizacije, ki se je razširila na ves planet. Logično je, da se je človek te dobe lotil preučevanja teh sprememb z metodo te znanosti (merjenje!) in da se poskuša boriti proti njim s svojo tehniko. Tu bi se rad dotaknil dvojega: ali je z meritvami mogoče priti do vseh vzrokov (za naravne nesreče), ali je z novimi tehnologijami mogoče izpeljati »zeleni prehod« (razogljičenje)?
Najprej: vremensko dogajanje ni samo rezultat sestave atmosfere in energije, prihajajoče s Sonca, ampak tudi delovanja Duha – dejavnika, ki daje smer VSEMU dogajanju sveta, zato na to dogajanje vpliva tudi (ne)moralnost človeštva, ki kliče božjo jezo in tudi naravne nesreče. Torej, naravne nesreče, povzročene od spremenjenega vremena (poplave, suše, toča…), niso samo posledica presežka CO2 v atmosferi, ampak tudi grešnosti človeštva. O tem sem že nekaj pisal.
Nadalje: ali je možno »popolno razogljičenje« (ki ga ima EU v planu do 2050)? To naj bi dosegli z OVE, z novo tehnologijo (vetrnice, solarni paneli). A kot vsaka tehnika bo tudi ta za sabo potegnila številne nove probleme. Najprej, ta energija je nestalna in nezanesljiva, veter ne piha vedno, sonce ne sije vedno, to je podobno kot s HE, ko ni vedno dovolj dežja za vodnatost rek. Problem pa je že s samo izdelavo teh naprav: ona zahteva veliko energije in redke kovine (baker, litij, kobalt…), boj zanje se je že začel, potrebne so tudi za digitalno tehniko, Trump je začel segati po Grenlandiji tudi zaradi njih! Ali bo teh redkih zemelj dovolj, ali jih ne bo zmanjkalo? In njihovo pridobivanje je zelo umazano, močno škoduje okolju. Nadalje: sedanje električno omrežje ni prilagojeno na te nove obremenitve, treba bo zgraditi tudi to infrastrukturo na novo. Treba bo veliko časa in denarja. In ključno vprašanje: ali bo zelene elektrike, proizvedene z OVE, sploh dovolj, bojim se, da že samo za promet ne, in potem so tu še vsa industrija in milijarde stanovanj (gradnja, ogrevanje, hlajenje…)?? In OVE niso stalni, nujno potreben bo nek agregat, ki se stalno vrti, zato večina ugotavlja, da zeleni prehod brez jedrske energije ni možen. A z njo bomo naše zanamce še za tisočletja obremenili z nevarnimi odpadki. Gore odpadkov pa bodo za sabo puščale tudi izrabljene naprave za OVE (nobena stvar ne traja večno) – nerazgradljivi, tudi strupeni odpadki.
Kaj pa fuzija? Da, porabo energije bi lahko še naprej povečevali, če bi nam ona uspela, se pravi delovanje tokamaka – reaktorja za zlivanje lahkih (vodikovih) jeder. Sicer se danes intenzivno dela na tem projektu (ITER) v Franciji, pisal sem že o tem, zakaj vanj ne verjamem: zlivanje bo uspelo za nekaj minut, ne verjamem pa, da bo trajneje mogoče vzdrževati te visoke temperature (plazme) in to plazmo dolgo držati v nekem zamejenem prostoru. Dvomim, da bo mogoče izdelati dovolj močne (elektro)magnete in dovolj učinkovito izolacijo, neko posodo, ki bo to trajneje vzdržala.
Precenjevanje tehnike
Včasih imam občutek, da v številnih pripadnikih te civilizacije še vedno živi novoveški mit neomejenega napredka, in neomejen napredek znanosti in tehnike je del tega mita. Nedvomno je ta mit tudi ena od posledic kuge te dobe (racionalizma), to je namreč stanje, ko človek na prvo mesto (v srcu) postavi svoj Razum, ki naj bi bil s tem »božanski«, zato mu ne priznavajo meja, meja pa tudi ne njegovim dosežkom, se pravi znanosti in tehniki. Ki pa jih še vedno nočemo priznati, primer tega vidim tudi v »projektu ITER« (fuzija), v izdelovanju skrajno komplicirane naprave, ki je zahtevala že ogromno časa, ljudi, znanja, denarja, a kakšnih zares otipljivih rezultatov (ekonomska izraba fuzije) še vedno ni na vidiku. Sploh si moramo priznati, da ni več revolucionarnih odkritij v empiričnih znanostih in posledično ne več velikih izumov v tehniki. Izjema je le umetna inteligenca, kjer pa se poleg koristi nakazujejo tudi številni izzivi, etične dileme, tveganja in celo velike nevarnosti.
In mislim, da zaradi opisanega precenjujemo tudi vlogo tehnike pri reševanju podnebne krize. Že prej sem navedel svoje pomisleke glede tega, dvom, da bo razogljičenje možno z OVE. Sicer pa te (splošne okoljske) krize ni povzročila le zadnja revolucija v razvoju orodij (VRO), zanje niso odgovorna le VRO sama po sebi, ampak tudi način njihove uporabe: nekontrolirana uporaba, ki pa je sistemsko povzročena (tržni sistem in demokracija), od institutov moderne dobe, ki povzročajo tekmovalnost, ta pa njihovo nebrzdano uporabo (zlo-rabo). In to tekmovalnost povzroča tudi politična razdeljenost sveta na države in sisteme. Se pravi, kriza je bila tudi sistemsko povzročena, iz tega pa sledi, da jo bo tudi reševati mogoče le sistemsko. S sistemom, ki ne bo povzročal potrošniškega materializma, toda ali je to mogoče danes, ko je gospodarska rast nekakšna dogma ekonomije (in zato tudi politike), ko se v svetu vzpostavlja nekaj centrov moči, ki se med seboj zagrizeno spopadajo za prevlado?
Kje je izhod?
Zaradi opisanega ne vidim izhoda v nekem »zelenem prehodu«, vsaj ne v takšnem, kakršnega si zamišljamo danes (da nas bo rešila masovna uporaba neke nove tehnike), mislim, da nas lahko reši neke druge vrste prehod – prehod v novo obliko civilizacije, v kateri ne bo cilj potrošnja, kjer ne bo malikovanja denarja, civilizacija, ki ne bo kultura materialnih vezanosti in zgolj materialnih vrednot. Usmerjanje k višjim ciljem, vračanje izgubljenih duhovnih vrednot. Kako začeti, ko ni mogoče po politični poti – o tem sem že nekaj pisal. Kako začeti, bo ključno odvisno od okoliščin, kakršne je ustvaril razvoj zadnjih stoletij, ki pa je bil enostranski (predvsem v smeri znanosti in tehnike), in zaradi tega je danes na svetu »vse narobe«, kot ugotavljajo mnogi, ni vrženo iz ravnovesja le vreme, iz ravnovesja je vržena tudi človeška družba (po vsem svetu). Se pravi, živimo sredi kaosa, teme in brezboštva, nemoralnosti in brezciljnosti, v svetu, v katerem pustoši smrtonosna kuga racionalizma. Iz vsega sledi, da je pot do resnice o konkretnih osebah in dogodkih sveta močno otežena in posledično je močno oteženo tudi vsakodnevno odločanje in dolgoročno usmerjanje sredi takšnega sveta. Torej, zadnja revolucija v razvoju orodij zahteva tudi revolucijo v poti do resnice in revolucijo v načinu odločanja. Le-ta pa zahteva nek radikalen in globinski obrat v odnosu do tega, do česar je naša doba ravnodušna – do tega, kar prihaja od Duha. Do resnice je namreč mogoče le s pomočjo Duha in se v življenju pravilno usmerjati edino na ta način.
