Piše: Nova24tv.si
Ironično je, da levičarski ulični aktivist Jaša Jenull, ki je svojo “kariero” zgradil na hujskanju in ustvarjanju “sovražnika” (antijanšizem) to očita največji opozicijski stranki, ki se je skozi desetletja izgradila prav na podlagi efektivnosti, resnega političnega programa in trdega dela. A te stvari Jenullu niso znane. Ulični aktivizem je iskanje bližnjic do anarho-komunizma, meni politični analitik Mitja Iršič, ki je na to ob Jenullovih besedah tudi opozoril.
V času predvolilnih napetosti se vse pogosteje pojavljajo že znani glasovi, ki se predstavljajo kot neposredni predstavniki ljudstva, a v resnici pogosto služijo ozkim ideološkim ciljem. Eden takšnih je Jaša Jenull, aktivist in ključna figura civilne iniciative “Glas ljudstva”, ki ima pod svojim okriljem okoli 100 nevladnih organizacij, ki se tudi napajajo iz državnega denarja.
Čeprav se iniciativa predstavlja kot neodvisna mreža civilne družbe, ki se zavzema za večjo politično odgovornost, jo kritiki vidijo kot orodje skrajne levice, ki ogroža ustaljene demokratične mehanizme. Mitja Iršič, je v svojem nedavnem prispevku na platformi X ostro kritiziral njihov pristom. V odgovoru na njihovo sporočilo, da niso strankarski, ampak stojijo na strani demokracije in se vidijo “na terenu”, je Iršič zapisal: “Stranke so legitimni izraz politične volje. Ljudje se politično aktivirajo in aktualizirajo prek strank, ne na ulici. Na ulici so začeli Lenin, Stalin in Trocki. Ulica je le iskanje bližnjic do anarhokomunizma.”
Ta argument je globoko zakoreninjen v zgodovinski perspektivi. Iršič opozarja, da legitimna demokracija poteka skozi institucije, kot so politične stranke, volitve in parlament, ne pa skozi ulične demonstracije, ki lahko hitro prerasejo v kaos. Po njegovem mnenju “Glas ljudstva” in podobna gibanja niso resnični predstavniki ljudstva, ampak glasna manjšina, ki jo mediji napihujejo v nekaj večjega. V preteklih zapisih je Iršič njihove shode shode označil za “zadeve med kolegi in sorodniki”, ki brez medijske podpore ne bi imeli vpliva.
Iršičev pogled je dosleden: Ulična politika ni pot do resnične spremembe, ampak skušnjava, ki vodi k anarho-komunizmu – sistemu, kjer se institucije zamenjajo z neposrednim pritiskom množic, kar je v preteklosti privedlo do totalitarizmov. “glasna množica še ni glas ljudstva”, kar v primeru Jenulla konkretno pomeni, da zahteve niso reprezentativne, ampak ideološko obarvane, pogosto financirane iz proračuna, kar dodatno spodkopava njihovo neodvisnost.
Spomnimo, Jenull je postal prepoznaven obraz slovenske civilne družbe med protivladnimi protesti v času epidemije covida-19, ko je vodil petkove kolesarske demonstracije proti takratni vladi Janeza Janše. Ti protesti so bili pogosto označeni kot spontani izraz nezadovoljstva, a so hitro prerasli v organizirano kampanjo z jasnimi političnimi cilji.
Ta iniciativa se je izoblikovala iz protestnega gibanja in danes trdi, da monitorira vlado, a dejansko deluje kot megafon za skrajno levico, brez resnične reprezentativnosti širšega prebivalstva. Kot je opozoril Lojze Peterle, bi Jenull in njegovi somišljeniki morali biti enako kritični do trenutne vlade kot do prejšnje, a njihova aktivnost kaže na selektivnost in ideološko pristranskost.
