Piše: Vida Kocjan
Vladajoča koalicija (Svoboda, SD, Levica) in ljubljanski župan Zoran Janković na območju Ljubljane, natančneje na Ljubljanskem barju, načrtujejo postavitev problematične sežigalnice odpadkov, ki bi kraju in kotlini povzročila veliko okoljsko in zdravstveno škodo.
Strokovnjaki opozarjajo, da obstaja tudi drugačna rešitev za obdelavo, to je sortirnica odpadkov ali strokovno TOMRA. Navajajo, da ta sortirna tehnologija predstavlja vrh evropskega in svetovnega razvoja pri ravnanju z odpadki, saj temelji na krožnem gospodarstvu, izrabi virov, visoki natančnosti optičnega prepoznavanja in minimalnem vplivu na okolje.
V nasprotju z njo pa je načrtovana sežigalnica na Barju tehnološka rešitev iz preteklega stoletja, zasnovana na sežigu materialov in na nujni proizvodnji odpadkov, kar ustvarja dolgoročne okoljske, zdravstvene in ekonomske obremenitve.
Pod Jankovićem bo po vodi treba zaščiti še zrak
Ljubljanski mestni svet je na oktobrski seji potrdil osnutek sprememb odloka o prostorskem načrtu, v okviru katerega je tudi načrt za umestitev sežigalnice odpadkov na Ljubljanskem barju. Mestni svetnik Aleš Primc načrtom nasprotuje, napovedal je, da bo civilna družba naredila vse, da zaščiti pitno vodo in zrak.
Ljubljana je že izpostavljena problemom kakovosti zraka; dodatna sežigalnica, četudi sodobna, bi prinesla dodatne izzive nadzora emisij (PM, NOₓ, potencialni organski strupi).
Vladajoča koalicija pa je že pred tem sprejela uredbo o gospodarski javni službi sežiganja komunalnih odpadkov. Sredi aprila sta tako ljubljanska kot mariborska občina potrdili namero za prijavo za dodelitev koncesije. Obstoječa sežigalnica odpadkov je ta čas v Celju, po vladni uredbi pa sta v Sloveniji predvideni še dve. Obstoječi obrat v Celju ima novo dovoljenje za sežig do 40 tisoč ton odpadkov letno, v ljubljanskem obratu naj bi obdelali 130 tisoč ton, v Mariboru pa 50 tisoč ton. Po napovedih vlade naj bi koncesiji za Ljubljano in Maribor podelili v začetku leta 2026, novi sežigalnici pa bi glede na te napovedi postavili v sedmih letih.
Ljubljanski župan Zoran Janković je lani ocenil, da bi lahko bila sežigalnica v Ljubljani zgrajena v petih letih, najprimernejša lokacija po njegovem pa naj bi bila ob Regijskem centru za ravnanje z odpadki na Barju. Regijski center (RCERO Ljubljana) deluje na Cesti dveh cesarjev v bližini zbirnega centra Barje. Tam poteka mehansko-biološka obdelava odpadkov, ločevanje, recikliranje in odlaganje, ne pa sežiganje. Nova sežigalnica odpadkov naj bi proizvajala toploto in elektriko, na primer za daljinsko ogrevanje. V ljubljanski občini je več mogočih lokacij, in sicer poleg lokacije na Barju še ob Letališki cesti ali v Mostah pri Toplarni. Župan Janković osebno podpira Barje.
Kakšno je zdajšnje stanje projekta?
Po dostopnih podatkih je projekt v fazi priprave. Razpis za koncesijo je odprt do začetka leta 2026, poteka tudi izdelava prostorskega načrta in okoljskih študij. V okviru tega bo potrebno tudi okoljevarstveno soglasje. Ocenjena vrednost investicije na Barju je okoli 200 milijonov evrov.
Pridobivanju okoljevarstvenega soglasja se je ljubljanski župan Janković doslej izogibal. Pri tem spomnimo na graditev kanalizacijskega voda C0 prek ljubljanskega vodonosnika. Tam je mestna občina projekt gradbeno razdrobila in dosegla izdajo večjega števila gradbenih dovoljenj, osem naj bi jih bilo že pravnomočnih, pri devetem pa se je zataknilo. Opraviti bi morali tudi presojo okoljevarstvenih vplivov, do česar pa ni prišlo.
Kaj pa sežigalnica? Podporniki (občina in Energetika Ljubljana) poudarjajo energetsko samozadostnost, nižje stroške (zdaj izvažajo odpadke v tujino za približno 20 milijonov evrov letno) in moderno tehnologijo z nizkimi emisijami. Graditvi sežigalnice pa nasprotujejo zdravniki, okoljske organizacije, na primer Ekologi brez meja, in civilne iniciative. Ti med drugim opozarjajo na slabo prevetrenost ljubljanske kotline, dodatno onesnaženje z delci PM, NOx (dušikovimi oksidi), dioksini (skupina strupenih polikloriranih dibenzo-p-dioksinov), zdravstvena tveganja, kot sta rak in astma. Dodajajo, da je lokacija na Barju po študijah ena najslabših zaradi mikroklimatskih razmer.
Boljša rešitev: Namesto sežigalnice sortirnica
Sežigalnica bi tako morala imeti visoke dimnike. Takšne, kot jih nikjer ni. Čeprav bi vgradili moderne peči z naprednimi sistemi čiščenja izpustov, pa strokovnjaki opozarjajo, da tudi te peči izločajo toplogredne pline. Tudi v literaturi so opozorila, da sežig prispeva k emisijam CO2 in lahko povzroči izpuste mikrotoksičnih spojin.
Stroka poudarja potrebo po skrbnem ocenjevanju vplivov na okolje. Opozarjajo, da je sežigalnica zastarela in zelo tvegana tako z okoljskega kot zdravstvenega vidika, obstaja pa boljši – sodobnejši – način obdelave odpadkov.
Precej drugače pa je pri sortirnici. Njen namen je ločevanje in visokoprecizno iztrebljanje reciklabilnih tokov, kot so plastika, papir, kovine in frakcije za sekundarne surovine. V primeru sortirnice, strokovno imenovane TOMRA, so neposredne emisije zraka bistveno manjše. V tem primeru gre namreč za gre za strojno obdelavo/elektro-pnevmatske sisteme (prah, hrup, poraba energije), ki pa niso vir izpustov dioksinov/težkih kovin v zrak kot pri zgorevanju. Okoljski problemi so bolj povezani s porabo energije in upravljanjem drobnega ostanka ter prahu.
Razlika tudi pri gospodarjenju z ostanki
V sežigalnici po sežigu odpadkov ostane prah iz filtrov dimnih plinov ali filtrski prah iz čiščenja dimnih plinov, ki se zajame v filtrih. Dimni plini iz sežigalnic odpadkov pa vsebujejo delce prahu, kisle pline (HCl, SO₂, NOx), težke kovine, dioksine in druge onesnaževalce. Gre torej za nevaren odpadek, tudi po določilih EU, ker vsebuje visoke koncentracije strupenih snovi. Ne sme se odlagati na običajna odlagališča, saj potrebuje posebno obdelavo (stabilizacija, cementiranje) ali izvoz v specializirane objekte (npr. v Nemčijo). V načrtovani ljubljanski sežigalnici na Barju bi letno nastalo več tisoč ton tega prahu, kar pomeni dodatne nevarne odpadke, nastali bi tudi stroški s transportom. Če je postavljena sortirnica, pa so ostanki znatno manjši v masi.
Stroka opozarja, da sortirnica TOMRA ne proizvaja nobenih nevarnih emisij. Edina tveganja so običajna industrijska (hrup, premiki strojev), ki so zanemarljiva in popolnoma obvladljiva. Na lokalno prebivalstvo nima škodljivega vpliva.
Več o prednostih in slabostih bomo objavili v prihodnji številki Demokracije.
Kako visoki naj bi bili dimniki načrtovane sežigalnice na Barju, da se v kotlini ne bomo zadušili
Na velike temperaturne inverzije opozarja tudi Matjaž Leskovar, fizik in raziskovalec z Instituta Jožef Stefan (IJS). Pred kratkim je opozoril, da je bila v Ljubljani na tleh temperatura -2 °C, na 1700 metrov pa kar 12 °C. Hladna spodnja inverzna plast je segala do višine 550 metrov, izotermna nad njo pa do višine 750 metrov.
Na podlagi tega je izrazil pričakovanje, da bodo vsaj tako visoki dimniki načrtovane sežigalnice, da se spodaj ne bomo zadušili. Slednje pomeni, da bi morali biti dimniki načrtovane sežigalnice visoki 750 metrov in več. Spomnimo, najvišji dimnik v Evropi in sedmi najvišji na svetu je ta čas trboveljski dimnik, ki je visok točno 360 metrov. Na Barju bi morali biti dimniki približno dvakrat višji.
Za primerjavo: Najvišja stavba/stolpnica v Sloveniji je Kristalna palača v Ljubljani (89 m), najvišji razgledni stolp pa Kristal v Rogaški Slatini (106 m). Noben drug objekt se ne približa 360 m.
(Članek je bi prvotno objavljen v tiskani Demokraciji, 25. decembra 2025.)
