Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
Ob vstopu v novo leto vsem bralcem in sodelavcem portala želim veliko sreče in uspeha. Osebno in poslovno.
Vsem bi se rad zahvalil za leto, ki je minilo. Zaradi vaše podpore in pomoči, tudi denarne, je Spletni časopis deloval še eno leto in povsem zanesljivo bo najmanj eno leto. Za to so že zagotovljena sredstva. Sem pa letos prvič, kar deluje Spletni časopis, posloval kot vlada Roberta Goloba. Torej z minusom. A ne več milijardnim. Na ravni tisoč evrov. Zgodil se je ta minus predvsem zaradi zimskega regresa, ki sem ga moral nenačrtovano izplačati decembra. Vladajoči so to za vse zaposlene v državi uzakonili nenadoma. Za dodatne točke na volitvah prihodnje leto. Tudi oni teh plačil nikjer niso načrtovali. Plačali pa so. Z vašim denarjem. Takšno vlado imamo. Na srečo je imel Spletni časopis dovolj rezerv iz prejšnjih let.
Vladajoči politiki so nas po čistkah v policiji, državnih podjetjih, zdravstvu in v medijih, letos osrečili kar z dvema novima obveznima prispevkoma. Z dodatnim zdravstvenim (prej prostovoljnim) in še s prispevkom za dolgotrajno oskrbo, s katerim pobirajo dva odstotka plač in odstotek pokojnin. Pred pred volitvami pa so nas zadnje mesece osrečili z več darili, s katerimi poskušajo ublažiti polom, ki jim grozi čez manj kot tri mesece. Uzakonili so obvezno izplačilo 639 evrov zimskega regresa, kar je šef vlade Golob napak napovedal kot božičnico. Kot zaposleni sem bil vesel dodatnega regresa. kot direktor pa ne, ker tega ni bilo v načrtih. A je vsaj neobdavčeno. Upokojencem pa so izplačali manj, 150 evrov, zimskega dodatka, ki so ga najprej uzakonili s popravki pokojninskega zakona, potem pa še s posebnim zakonom za zimski regres. Obveljalo je po drugem. Načrtovali niso nobenega. Vsem, ki smo celotno leto imeli letne vinjete, so veljavo teh podaljšali za nekaj mesecev. Do volitev. To bi naj storili zaradi hudih zastojev na avtocestah poleti, s katerimi nas je osrečil Dars, kjer je vladna koalicija izvedla čistko in nastavila svoje strankarske kadre. Za hitro cesto mimo Kopra pa so vinjete povsem ukinili, ko za pravo avtocesto proti Hrvaški zadnja leta niso poskrbeli, ker je vlada sledila logiki, da več pasov pomeni več prometa in zastojev. Če ni cest, pa sploh ni zastojev.
Vsi smo letos začutili tudi dodaten prispevek za pomoč tistim, ki ne morejo skrbeti zase, za katere je vladajočim, ko so prevzeli oblast, takoj zmanjkalo denarja v proračunu. So ga pa našli za pet novih ministrstev, krepko povišanje plač funkcionarjem, nekoliko nižje zvišanje plač javnemu sektorju, nakazila nevladnikom, medijem, spiritom, za nakup nepremičnine za sodnike, ki jih to nočejo, prenosnikov za skladišče v Logatcu, za podvojitev financiranja strank… Minus v proračunu se je dramatično povzpel, gospodarska rast strmoglavila.
Propadel je vladajočim v letu 2025 projekt izjemno visokih pokojninskih dodatkov za kulturnike. K temu je nekoliko prispeval tudi Spletni časopis, kjer sem razkril, kolikšni so ti privilegiji že zdaj. Tudi s podatkom, da znana kolesarska protestnica Svetlana Makarovič tak dodatek prejema že četrt stoletja in da ga je le v letu 2024 dobila 21.515 evrov. Vsak mesec 1.793 evrov dodatka k pokojnini. Neto. Že dolgo je kot del avantgarde v komunizmu. Pa še Asta Vrečko ji k temu mimo zakona občasno podari kak drobiž. Za propagiranje komunistične diktature in zmerjanje novinarja Jožeta Možine, ker ta ne širi propagande o slavni preteklosti socializma. Iz katerega je dodatek Makarovičeve k pokojnini.
Razkril sem pa tudi, da je leta 2024 najvišji podedovano pokojnino za zasluge dobil sin pokojnega Ratka Poliča Raca in sicer 30.962 evrov in da najstarejšo podedovano pokojnino država plačuje Majdi Branki Hribar in to že od leta 1969. Že v socializmu so bili eni bolj enaki kot drugi. Avantgarda. Podatki, kdo dobiva, od kdaj in koliko so dokazali še, da so iz vlade Roberta Goloba manipulirali, ko so trdili, da dedovanja privilegijev izvirajo iz reforme pokojnin v času vlade Janeza Janše ali Antona Ropa pred tem. Ko je Hribarjeva že podedovala dodatek za zasluge k pokojnini, je Janša dopolnil enajst let, Rop devet, živeli pa smo v socialistični Jugoslaviji.
Na referendumu, podpise zanj je zbrala SDS, smo ugotovili, da poslanci Svobode, SD in Levice ne delajo, kar želi ljudstva. Več kot 92 odstotka glasujočih je zavrnilo privilegije, ki so se jih poslanci vladnih strank odločili še bolj deliti na socialističen način. To je tako, da ukradeš vsem ljudem in v visokih zneskih podariš svoji eliti in sebi.
V Sovjetski zvezi so partijsko elito dodatno plačevali prikrito. Sistem je postal znan kot modre kuverte. Imeli so celo posebne trgovine za elito, ker so bile navadne bolj slabo založene. Pri nas je ta sistem korupcije postal državna vrednota. Politično čaščena. Do referenduma. Saj veste, neto krepko čez tri tisoč evrov pokojnine za posebej zaslužne za režim. Razultat referenduma je bil tak:
Zalomilo se je pozneje vladajočim še z dodatnim referendumom o državni pomoči pri samomorih, ki uradno ne bi bili samomori, ker bi morali zdravniki o vzroku smrti v obdukcijskih zapisnikih lagati. Ta referendum so vladajoči izgubili povsem presenetljivo. Vse raziskave javnega mnenja so kazale, da bo večina ideje Svobode, SD in Levice podprla. Pa ni. Rezultat je bil takšen:
Po vrhu so idejo evtanazije leto prej volivci, odločanje je bilo hkrati z evropskimi volitvami, večinsko podprli na posvetovalnem referendumu. Obakrat je na volišča prišlo okoli 700.000 volivcev. A v drugo, ko ni bilo evropskih volitev in še vrste posvetovalnih referendumov, se je dramatično znižala podpora zakonu Svobode, SD in Levice. Morda tudi, ker so volivci videli, kaj so vladne stranke res uzakonile. Močno pa se je povečalo število volivcev proti. Volivci so vladnim strankam zbežali. K opoziciji.
Ko gre za branost letošnje leto za Spletni časopis ni bilo v znamenju vzpona kot leto prej. Prvi meseci so bili odlični, pozneje pa se je število bralcev zniževalo, predvsem tistih iz androidnih naprav, bralci od tam običajno sicer berejo zelo kratek čas. Razlog za to je bil, ker sem pri Googlu dobil slabši status. To se je pokazalo tudi, ker so po letu letos decembra prekinili pogodbo, s katero so plačevali za rabo zgodb portala. Ko sem jih vprašal, zakaj, so pojasnili, da so ugotovili, da Spletni časopis ne sodi pod definicijo medijev, ki bi bili po evropski regulativi upravičeni do nadomestil. Za 19,5 evrov mesečno mi ni bilo veliko mar. Precej pa, ker mojih zgodb ne ponujajo več toliko med glavnimi novicami. Na vprašanje, kaj se je v definiciji v letu dni spremenilo, da sem status, ki so mi ga prej sami dali, nenadoma izgubil, niso odgovorili. Povsem pa me iz ponudbe novic niso umaknili. Komično pa je, da so številne zgodbe Spletnega časopisa še pri vrhu, a šele, ko jih sčasoma objavijo drugi mediji, denimo Demokracija, ki za rabo avtorskih vsebin korektno plača. Pri branosti se to potem pozna temu mediju. Večja branost pomeni več oglasnih prihodkov, ki so leta 2024 postali drugi najpomembnejši vir prihodkov Spletnega časopisa. V letu 2025 so ta položaj izgubili. Vpliv spremenjene politike Googla.
Tudi letos bi se rad posebej zahvalil vsem, ki ste delo Spletnega časopisa denarno podprli s prostovoljnimi prispevki. Zahvaljujem se tako tistim, ki so prispevali evro, pa tudi tistim, ki so nekaj sto evrov. So tudi takšni, ki prispevajo nekaj sto evrov vsak mesec že dolga leta. Brez te velikodušnosti bi ne bilo Spletnega časopisa. Prispevki so bili najpomembnejši vir prihodkov, ki so zadnja leta in tudi v lanskem letu omogočili delo. Nakazila so bila večinoma od posameznikov, zelo majhen del pa tudi od zasebnih podjetij. Od državnih nič. Čeprav je državnih podjetij veliko in slovijo po financiranju medijev. Naših. Spletni časopis je država poskušala onemogočiti. Takšne stranke pač vladajo. Delovanje spletnega časopisa pomagajo sofinancirati oglasi, vsi so agencijski, ker si oglasnega oddelka ne morem privoščiti. Največji agenciji, katere oglase objavljam, sta Google (Adsense) in IPROM. Delež Iproma se je precej povečal, ker so se zmanjšali prihodki iz Adsensa zaradi manj klikov iz androidnih naprav. Višina Ipromovih se ni bistveno spremenila. Med ponudnike, ki zagotavljajo oglasne vsebine, sem letos vključil novo podjetje Ezoic. Ker mi je to svetoval AI. Umetna inteligenca. Čas bo pokazal, ali je bil nasvet dober.
Po deležu v prihodkih so oglasni prihodki lani zdrsnili na tretje mesto. Objavljam jih tudi zaradi tega, ker verjamem v svobodno podjetništvo, ki ga država ne sme uničevati s pretiranim posredovanjem in davki. A to počne. Pomemben vir prihodkov za delovanje so še mediji, s katerimi sodelujem, ki plačajo avtorske pravice za tekste Spletnega časopisa ali honorirali nastope: Nova24TV, Bojan Požar – Ura resnice, Pravna Praksa, Planet TV- Ura moči, Demokracija… Za rabo tekstov v skladu z evropsko direktivo več ne plačuje Google. Se je pa med plačniki pojavila avtorska agencija za rabo besedil v clipingih, a zneski niso visoki. Načina, kako do njih pridejo, pa ne razumem najbolj. A vsega najbrž ni treba.
Vesel sem, da mi je še eno leto vsak teden uspelo napisati nedeljsko kolumno. To je tradicija, ki se je držim od ustanovitve Spletnega časopisa pred osmimi leti. Bolezni in dopustov ne priznavam. Kolumne so bile vsako nedeljo tudi, ko sem bil dve leti in pol urednik Siol.net. Le ene od kolumn v vsem tem času ni mogoče prebrati in to zaradi cenzure zdaj že nekdanjega odgovornega urednika Siol.net Mihaela Šuštaršiča. Sem jo pa, ker ni prav, da se ljudem prikriva, sčasoma objavil v Spletnem časopisu.
Kolumna je govorila o prikrivanih povezavah številnih pomembnih novinarjev v državnih medijih, ki se razglašajo za javne, z vladajočimi politiki. Urednik Šuštaršiča, ki je umik kolumne zagrešil, je na Siol.net letos odstopil, pozneje so ga postavili za odgovornega urednika državne STA.
Zahvalil bi se rad tudi vsem sodelavcem, ki mi vsakodnevno pomagajo ustvariti Spletni časopis in za to delo niso plačani ali honorirani. Metki, ki je s kritičnim branjem vseh kolumn poskrbi, da je precej manj napak in slabo premišljenih trditev. In mi tudi kaj skuha in pospravi okoli mene. Darku, ki me po objavah vsakič opozarja na večje in manjše napake v vseh objavljenih tekstih. In ima v 99 odstotkih primerov prav. Vidu Mlakarju iz Švice za liberalne kolumne o državi in zdravstvenem sistemu. Dušanu Čegovniku za članke o dogajanju v Nemčiji, kjer živi in za glose o Butalcih. Jožetu Dežmanu za članke o slavni preteklosti socializma in dosežkih ministrice za kulturo Aste Vrečko, ki ukinja spomin na osamosvojitev in slavi komunistično diktaturo. Dimitriju Ruplu za kolumne o zunanje političnih dilemah, ljudeh, ki nam vladajo in zgodovini države. Igorju Omerzi za članke o lažnivem prikazovanju zgodovine, ko država za osamosvajanje nagrajuje najhujše nasprotnike osamosvojitve. Vinku Gorenaku za kolumne in zapise dogajanju na področju notranjih zadev, policije in politike, kjer se vrstijo menjave in škandali. Siniši Germovšku za članke o dogajanju ob Soči in v Triglavskem narodnem parku. Ivanu Simiču za članke o davkih. Veleposlaniku Tonetu Kajzerju za ocene mednarodnega položaja, v katerem smo in bomo, Žigi Turku za kolumne o ideoloških stranpoteh oblasti in medijev. Marinki Kurilić za analiziranje nenavadnih ciljev in potez župana Zorana Jankovića… In še številnim drugim, ki so pomagali s svojimi zapisi ali informacijami ali kako drugače.
Tudi v letošnjem letu sem nekoliko nadgradil sistem, ki poganja Spletni časopis, zaradi česar je bilo v avgustu nekaj težav, ko sem nekoliko eksperimentiral. Večjih težav, ki so sicer pogosta mora spletnih portalov zaradi napadov hekerjev ali težav podjetij, ki zagotavljajo, da na spletu vse deluje, pa ni bilo. Da je vse gladko delovalo, so skrbeli iz podjetja Domenca. Dobri so.
Žal je ministrstvo za kulturo onemogočilo možnost, da bi Zavod za svobodo izražanja, ki izdaja Spletni časopis, lahko bralci, ki so to želeli, podprli z odstotkom dohodnine, zavrnili pa so tudi možnost sofinanciranja na razpisu za večanje pluralnosti medijskega prostora. Z novim medijskim zakonom so onemogočanje majhnih medijev in tistih, ki bi lahko zagotovili večjo pluralnost, celo privzdignili na zakonsko raven. Takšno oblast imamo. Medije, ki so kritični, onemogočajo. Urednike in novinarje odpuščajo s čistkami. Denar delijo svojim. Kot so že nekoč v socializmu, ko je vse že obvladoval le en politični pol. Končalo se ni najboljše.
Ob vstopu v novo leto bi se rad zahvalil tudi vsem politikom, funkcionarjem, uradnikom, uslužbencem, predstavnikom za stike z javnostjo in tistim, ki so mi pomagali z informacijami in pojasnili za razumevanje dogajanja. In vsem, ki ste me opozarjali na napake in se odzivali s popravki in pojasnili. Opravičil pa bi se rad, če sem koga prizadel s kakšno napako ali zapisom. Ni bilo namerno. Zahvalil bi se rad tudi medijem in drugim novinarjem, s katerimi sem sodeloval. Nihče ne more ničesar doseči sam. In ker nisem sam, me tudi v letu volitev ne bodo depolitizirali, utišali ali kaj podobnega.
