Piše: dr. Tine Valentinčič, univ. prof. biologije v pokoju, publicist
Kam bi se lahko po največjem genocidu v zgodovini človeštva, ki so ga v drugi svetovni vojni zagrešili Nemci, Evropejci torej, zatekli Judje, da bi lahko živeli mirno kot drugi prebivalci planeta?
Sionistično judovsko gibanje si je želelo vrnitev v mitološko domovino Palestino z Jeruzalemom kot glavnim mestom. Jeruzalem je bil glavno mesto prazgodovinskega Izraela, bil je ustanovljen v drugem tisočletju pred našim štetjem. Država pa je propadla sredi prvega tisočletja pred Kristusom, mitološko so zato krivi Egipčani, ki naj bi zasužnjili Jude. Mitologija pa je še naprej vplivala na usodo Judov. V drugi polovici prvega tisočletja našega štetja so muslimanski vodje Jeruzalem izbrali za eno najpomembnejših mest islamske vere, kjer naj bi Mohamed začel nočno potovanje na srečanje z Alahom v nebesih. Pred dokončno zasedbo Jeruzalema v prvem tisočletju našega štetja so Bizantinci še zadnjič zavzeli Jeruzalem. Zadnji rimski vladar Heraklij je leta 629 s krščansko pomočjo zasedel Jeruzalem, sledil je eden najhujših masakrov Judov. Jude, ki jih niso pobili, so izgnali iz Jeruzalema. Že sedem let po tem, leta 636, so muslimani drugič zasedli Jeruzalem, takrat so zavzeli tudi Sirijo. V naslednjih dveh desetletjih je sledila hitra muslimanizacija Palestine.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
