Piše: Jože Erčulj, Trzin
Spoštovani župan, spoštovani in cenjeni gostje. Prav je, da na današnji dan obnovimo spomin na začetek demokratizacije Slovenije.
Prvi korak je bil storjen z litostrojsko stavko 9. decembra 1987. Stavka ni bila le boj za delavske pravice, temveč simbol odpora proti podrejanju delavske volje partiji. Iz nje se je rodil prvi neodvisni sindikat v Sloveniji in takrat tudi v širši Jugoslaviji.
V tistem času se je oblikoval tudi inicativni odbor Socialdemokratske zveze, ki je decembra 1989 prerasel v Socialdemokratsko stranko Slovenije, eno izmed treh prvih opozicijskih strank po drugi svetovni vojni. Pri vsem tem je imel vodilno vlogo France Tomšič iz Kamnika.
Tako je 9. novembra 1990 prišlo do prelomne odločitve.
Odločitev poslancev koalicije Demos, sprejeta v petek, 9. novembra 1990, da se 23. decembra izvede plebiscit o neodvisnosti Slovenije, je bila politična in sprejeta na seminarju kluba poslancev Demos z aklamacijo. Bila je demokratična, zavezujoča in skladna z večinskim, skoraj soglasnim javnim mnenjem tistega časa. Nedvoumno lahko ugotovimo, da je bila odločitev poslanskega kluba Demos v Poljčah zgodovinska, usodna in odločilna za nadaljnji potek ter uspeh ustanovitve in mednarodnega priznanja slovenske države.
Bila je ključna za uspešno umestitev slovenske ustavne demokracije na podlagi sprejema nove ustave. Če tistega dne odločitev ne bi bila sprejeta, decembra istega leta ne bi bilo plebiscita, s tem pa tudi ne priprav za dejansko osamosvojitev v šestmesečnem roku do junija 1991.
Slovenija ne bi bila v roku in na ustavni način razglasila svoje neodvisnosti in suverenosti na podlagi Temeljne ustavne listine ter ustavnega zakona za njeno izvedbo; ne bi bila uspešno izbojevana desetdnevna vojna za Slovenijo; ne bi bil dosežen brionski sporazum, in Jugoslovanska ljudska armada 19. oktobra 1991 ne bi zapustila Slovenije.
Slovenija tudi ne bi tako hitro dobila mednarodnega priznanja.
Ne vemo in nikoli ne bomo vedeli, kaj bi se dogajalo s Slovenijo v naslednjih mesecih, letih in desetletjih. Če ne bi bilo te odločitve, bi se verjetno Slovenija počasi in postopoma odcepljala ali pa se zapletla v dolgotrajne jugoslovanske oziroma balkanske vojne. Morda bi še danes – več kot trideset let pozneje – s Hrvaško in drugimi nekdanjimi republikami čakala na članstvo v Evropski uniji in v Severnoatlantskem zavezništvu.
Tako pa se je vse srečno končalo in lahko ponosno praznujemo dan samostojnosti in enotnosti. Praznujmo pogum, praznujmo odločnost, praznujmo našo samostojnost!
Naj vam še iskreno voščim ob prihajajočih božičnih praznikih. Miru v srcu in iskrenega sočutja.
Ob dnevu samostojnosti in enotnosti ponosno razobesimo slovensko zastavo, novo leto pa naj vam prinese vse dobro.
Bog živi Trzin! Bog živi Slovenijo!
